Novo življenje Vere Gran

Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Wladyslawu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Wladyslawu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.

Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Wladyslaw Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci. Velika zvezda tistega časa je bila torej Vera Gran in ne Wladyslaw Szpilman. Toda kljub temu je znamenita lepotica čudežno izginila iz Szpilmanovih spominov, v katerih je ob izidu leta 1998 »pozabil« omeniti, da mu jih je po vojni pravzaprav napisal pisatelj in literarni kritik Jerzy Waldorff. In izginila je seveda tudi iz filma Romana Polanskega. Kakor da ne bi nikoli obstajala. Kakor da nikoli ni bila del njegove zgodbe o preživetju v getu in o ljudeh iz kavarne Sztuka.

To nerazumljivo napako zdaj popravlja poljska pisateljica in profesorica na univerzi v Varšavi Agata Tuszynska. Prav ta konec tedna, v petek, se je njena knjiga v angleškem prevodu z naslovom Vera Gran: The Accused pojavila na ameriškem trgu. Med newyorškim postankom na skoraj dvotedenski ameriški turneji mi v pogovoru v prostorih poljskega kulturnega inštituta v Empire State Buildingu pove, da je knjiga v resnici nekakšna druga plat Pianistove zgodbe. Z njo je Vero Gran, znano pevko, ki je v letih po vojni imela dveurni koncert tudi v newyorškem Carnegie Hallu, v Parizu, kjer je živela do smrti, pa so jo razglasili za nekakšno poljsko Edith Piaf, znova vrnila v življenje. V svet, ki je bil do nje za življenja izjemno krut. Tudi zato se je pozneje depresivno zaprla vase. Umrla je popolnoma sama. V zavetišču pri poljskih nunah leta 2007 v Parizu. Prav tam, kjer je umrl tudi veliki poljski pesnik Cyprian Norwid. Za njen grob danes ve le malokdo. In tudi sama ni nikoli izvedela, kje počivajo njeni najbližji. Vsi so izginili med vojno. Najverjetneje v nacističnih taboriščih.

Vera Gran in Wladyslaw Szpilman sta bila edina preživela iz kavarne Sztuka v varšavskem getu. Edini priči dogajanja v peklu, iz katerega se je Vera Gran rešila leta 1942 in potem med »arijci« v varšavskem predmestju Babice do konca vojne trepetala, da je ne bo kdo izdal in predal Nemcem. Toda ko je bila Varšava končno osvobojena in ko je na poljskem radiu znova našla Szpilmana, je sledil šok. Ko ga je prosila za službo na radiu, jo je ta grobo zavrnil z besedami, da sodelavci gestapa na radiu kajpak ne bodo delali …

Vera Gran je tedaj sama zahtevala preiskavo o svoji preteklosti. Ljudsko sodišče, ki ga je po vojni ustanovil centralni komite poljskih Židov, jo je po dvoletnem procesu razglasil za nedolžno. Februarja 1972 jo je za nedolžno razglasil tudi Simon Wiesenthal, znameniti lovec na nacistične zločince. Toda govorice so kajpak ostale. In razširjal jih ni le pianist Szpilman, ampak tudi drugi preživeli iz geta. Vselej brez enega samega dokaza. Spremljale so jo na vseh gostovanjih po svetu. V Izraelu, Londonu, New Yorku, Parizu in celo v Latinski Ameriki. Zaradi njih je pred več kot tremi desetletji za vselej prenehala nastopati. Zaprla se je vase. V svoj svet, iz katerega jo je v letih pred smrtjo z dolgimi pogovori izvlekla šele vztrajna Agata Tuszynska.

Na dlani je, da je med njo in Szpilmanom nekoč nastal konflikt in nato zamera. Oba sta veliko vedela drug o drugem, saj sta v getu skupaj nastopala poldrugo leto. Vera Gran je namreč ravno na dan, ko je zbežala iz geta, Szpilmana opazila v uniformi židovske policije, ki je sodelovala z gestapom in odrejala, kdo mora v taborišče. Spoznala ga je po obrazu in značilnih klavirskih prstih, ki jih je skrbno negoval, saj je bil klavir pravzaprav njegovo življenje. O tem dogodku je pisala v svojih spominih. V Parizu so izšli veliko let pred Szpilmanovimi memoari in kajpak tudi veliko pred Pianistom Romana Polanskega.

Knjiga Agate Tuszynske nikogar neposredno ne obtožuje. Sin pokojnega pianista Andrzej Szpilman, tudi sam glasbenik, jo zdaj seveda toži. Uradno zaradi blatenja očeta. Toda tega Tuszynska pravzaprav ne počne. Z veščo pisateljsko roko Vero Gran spretno pelje skozi njeno življenje, skozi tragedijo geta in medvojne morije. Prav zato to še zdaleč ni le roman o sloviti pevki in zvezdi takratne Poljske, ampak predvsem pretresljiva zgodba o tem, kako znajo ljudje z neznosno lahkotnostjo uničevati življenja drug drugemu. Morda bo Roman Polanski ob njej dobil idejo za nov z oskarji nagrajen film?