O novi državi

Osemnajstega septembra se bodo Škoti na referendumu odločali o svoji samostojnosti. Lepo je biti prav zdaj v tej deževni zeleni deželi, ko je v zraku toliko možnosti in upanja, ko večina prebivalcev razmišlja o tem, v kak­šni novi državi bi si želeli živeti.

V sodobnem svetu novega tisočletja je namreč prihodnost zamegljena. Nobenega koncepta ni več, ki bi znal obljubljati boljši svet. Podrli so se vsi projekti, ki so temeljili na socialnih spremembah, napredne politike so dolgo pešale in končno izgubile vsakršno predstavo o boljši družbi in zdi se, da nobena ideologija več ne verjame v človekov potencial. Intelektualci in filozofi, ki so nekoč veljali za načrtovalce družbe, so se izčrpali, predvsem pa prilagodili in utihnili.

Politiki nas prepričujejo, da je neoliberalna politika edina pot, ki obstaja, druge vizije nimajo. Nihče ne ve niti, kako se lotiti okoljskih sprememb, globalnega segrevanja, ki očitno radikalno spremin­ja podnebje. Različni kjotski protokoli so le srečanja najmočnejših politikov sveta, ki se vsakih nekaj let zberejo in sklenejo, da se o ničemer ne znajo dogovoriti. Kako obvarovati naravo, da bo kaj dobrega in lepega na tem planetu ostalo še za prihodnje rodove? Nihče niti več ne razmišlja o prihodnjih rodovih. Obstaja samo sedanjost. Kakor poetično pravi italijanski aktivist Franco Berardi, je bila moderna doba čas, ko so lahko ljudje, skupaj ali posamično, s kladivi svoje volje oblikovali marmor zgodovine. Tega zdaj ni.

Politika tukaj že zdavnaj ni več zato, da bi se trudila za javno dobro, ampak je postala nekaj tehnokratskega. Politiki imajo naloge in jih opravijo: moramo dokapitalizirati banke, moramo razprodati podjetja, moramo razprodati naravne vire, zmanjšati denar za šolstvo, zdravstvo, pomagati bogatejšim ... Politika je danes nekaj, kar opravi posel, nič več človeškega ni ostalo v njej. Ne zna ali noče si oblikovati načrta, kako se stvari lotiti drugače. Vendar obstajajo poti.

Kako všeč mi je dobri stari in žal že pokojni Stéphane Hessel, ki je v svoji knjižici Dvignite se! povedal same prave stvari, recimo: ko se je druga svetovna vojna končala, je bila Evropa vsa razbita in obubožana, a vendar so politiki v Franciji, pa tudi v Jugoslaviji, če smo že pri tem, oblikovali program za socialno varnost, za pokojnine, za brezplačno zdravstvo in šolstvo. Danes pa si nam drznejo reči, da država ne zmore več stroškov teh državljanskih pravic! Kako lahko trdijo, da ni denarja za ohran­janje teh osnovnih dobrin neke družbe, če pa je denarja milijonkrat več, kot ga je bilo po vojni? Ali ni to logično in najbolj naravno vprašanje? In če pomislimo na realnost, v kateri živimo, kako neizmerno naivno zveni. A kakšen bi bil na to vprašanje odgovor politike? Saj vem, saj vem ... Živimo v globalnem svetu, stvari niso tako preproste, delamo tisto, kar nam »priporoča« EU. Slabi odgovori.

Škoti si v teh tednih pred referendumom upajo razmišljati o načrtih za prihodnost. Želijo si sodobne države. Katere so ene glavnih točk programa Škotske nacionalne stranke? Zelena energija (»skrb za okolje bomo spremenili v ambicijo«), pravičnost, enakopravnejša družba, urejen zdravstveni in šolski sistem, podpora kulturi in umetnosti, ki nista le stvar identitete, temveč sta integralni del škotskega gospodarstva, manj ali nič denarja za obrambo, bolje urejene razmere za priseljence. Škoti, kot pravijo, imajo dovolj neoliberalne Velike Britanije, elit, bankirjev, superbogatašev.

Kljub temu da smo le tri tedne pred referendumom, na Škotskem ni nikjer čutiti nacionalizma. Že Walter Scott, ki je s svojimi romantičnimi romani tako rekoč spisal zgodovino dežele in bil velik zbiratelj kulturne dediščine, je dejal, da se Škot ne rodiš, ampak Škot postaneš.

V časopisu Guardian, kot pišejo, Škotom zavidajo, da imajo zgodovinsko priložnost razmišljati o svoji državi od začetka, delati načrte, kako stvari spremeniti na bolje.

Tudi mi smo nekoč imeli to možnost. V bistvu jo imamo z vsakimi volitvami. Ampak zdi se mi, da si nikoli nismo znali predstavljati sodobne države, samo državo. Ko pri nas politiki v svoj program vtaknejo zeleno energijo ali kulturo, so to zanje samo besede, ki morajo biti tam. Pod zeleno energijo si naši politiki ne predstavljajo ničesar. In zato se nič ne spremeni. Kar se dogaja pri nas, ni gospodarska kriza, temveč pomanjkanje družbene imaginacije, nimamo predstave niti vizije, kakšna naj bi bila sodobna država. In če ni predstave, ni prihodnosti.