Tiskane izdaje
In kdaj bo bankrotirala še Slovenija? Bilo je pred dvema letoma in pol, razsežnosti grške dolžniške krize so šele dobivale prave obrise. Nizozemski kolega, ki je Evropo še vedno delil po vzhodno-zahodni ločnici, je bil prepričan, da bodo ne najbolj zgledne države z evrom postale še večje breme za davkoplačevalce v njegovi domovini. A Slovenija v tistih časih ni bila »zgodba«. Podatki o javnem dolgu so bili spodobni, poleg tega so se je še držali pozitivni stereotipi o nekakšni balkanski Švici.
Slovenski državni piar je zadnje tedne in mesece res na psu. Iz balkanske Švice je nastala srednjeevropska Španija, ki gre po poti Grčije. Govorjenje o še eni državi v vrsti za pomoč je podkrepilo teze tistih, ki so prepričani o zavoženosti projekta evra. V bruseljskih časnikarskih krogih je slovensko vprašanje pod drobnogledom. Kadar so domači politični voditelji malce nespretni, še prilijejo olja na ogenj. Tako izrečeno za mikrofonom radia Ognjišče konča v Bloombergovi svetovni mreži. In nastane požar.
Ni prvič, da se Slovenija ne znajde najbolje v takšnem mednarodnem komuniciranju. Vodja slovenske diplomacije Karl Erjavec in njegovi podrejeni so le stežka (in nikoli prepričljivo) pojasnili, zakaj je Slovenija imela zadržke pri sankcijah EU proti beloruskemu režimu Aleksandra Lukašenka in branila z njim tesno povezanega poslovneža. Stvar, ki se običajno uredi na nižjih ravneh - poslovneži, povezani s projekti velikih evropskih družb v Belorusiji, nato ne končajo na nobenem seznamu - je prišla na mizo zunanjih ministrov EU. Evropski mediji so pograbili zgodbo o sebični državi, ki za interese podjetja postavlja na kocko ukrepe proti Lukašenkovi tiraniji.
Posebno poglavje je Hrvaška in blokada njenih pogajanj z EU. Bolj kot nepregledna mednarodnopravna tematika in zapleteni slovensko-hrvaški odnosi se je prijela zgodba o Sloveniji, ki je kakor zlorabljala svoje članstvo v povezavi za izsiljevanje sosednje kandidatke. Da so mediji na strani uradno šibkejšega, kandidatke, je videti samoumevno. Zgodba o meji se je s sporazumom o arbitraži sicer za silo končala, a nauk je bil nedvoumen. Na okroglih mizah in v strokovnih publikacijah o širitveni politiki EU se slovenska blokada omenja kot primer zlorabljanja članstva, kakršni se ne bi smeli ponavljati. Še zlasti na Balkanu.
Najbrž se niti letos ne bomo ognili podobnim zapletom. Sodeč po Erjavčevem napenjanju mišic in odločnih trditvah, ki prihajajo iz Ljubljane glede povezovanja ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe z rešitvijo vprašanja Ljubljanske banke, je nekaj več živčnosti. Bi Slovenija, hipotetično, res še vztrajala pri potrditvi pogodbe, če bi jo vse druge članice ratificirale? Veliko presenečenje bi bilo, če se ne bo - ne glede na dejanski razplet - prijela zgodba o Sloveniji, ki s sebičnimi interesi zavira evropski širitveni proces in izkorišča članstvo za pritisk v dvostranskih odnosih. Pač še en stereotip.
