Tiskane izdaje
Obstaja neki zamolčani konsenz, da je prva svetovna vojna ena najbolj ponesrečenih epizod naše skupne človeške zgodovine. Ne samo njen izkrivljen začetek, njeno počasno in moreče vztrajanje ter vsesplošno opustošenje, ki ga je pustila za sabo, tudi zgodovina njenega spomina in njegovih upodobitev je zgodovina neposrečenih pristopov in klavrnih poskusov, kako pri življenju obdržati nekaj, kar bi najraje potlačili, a mora ravno zato ostati na površju.
Stota obletnica njenega začetka, ki jo obeležujemo letos, je po dolgem premolku spet naplavila nekaj artefaktov, ki pričajo o tem, da je v načinu, na katerega se je spominjamo, nekaj moreče suhega in sholastičnega. Da je prva svetovna vojna za nas bolj ali manj dvodimenzionalna muzealija, do katere ne zmoremo zavzeti avtentičnega odnosa in se je spominjamo predvsem zato, ker nam je bilo tako naročeno - ker ne smemo pozabiti, da je v njej marsikdo padel, da se je marsikomu zmešalo in da življenje po njej nikdar več ni zmoglo poseči po svoji otroški naivnosti. Spominjamo se je, ker je to naša obveznost, naša odgovornost, naša zadolžitev.
Ta val je prinesel tudi novo filmsko upodobitev soške fronte, slovensko-avstrijsko koprodukcijo Gozdovi so še vedno zeleni menda enega velikopoteznejših slovenskih režiserjev, Marka Naberšnika. Zgodba je preprosta: avgusta 1917 avstro-ogrski stotnik in dva soldata branijo položaj na pobočju Rombona, na čistini, ki je dovolj oddaljena od frontne črte, da zapeljuje z lažnim mirom in distanco ter krepi prepričanje, da bo med milijoni ubitih morda ravno njim trem prihranjeno. In ker usoda tovrstne sproščenosti ne ceni posebej, se najavi v obliki sovražnega topništva in še preden se ovemo, kaj se je ravnokar zgodilo, ostane stotnik brez noge, en soldat brez življenja, drugi pa brez jasne predstave, kaj zdaj. Iz doline obljubljajo pomoč, ki nikdar ne pride, in vse, kar ostane gledalcu, sta dva moža, ki v dolgih nihljajih med upanjem in brezupom razpravljata o domu, družini, vojni in umiranju. No, pa nekaj čudovitih kadrov slovenskega visokogorja (globok poklon Milošu Srdiću, njegovi Julijci so res prelepi).
Film, pravijo odgovorni, je hotel biti minimalen. Hotel je biti lirski in kontemplativen, govori se celo, da je navdih iskal pri Georgu Traklu. Hotel se je izogniti streljačini in se osredotočiti na človekovo psiho, na njegovega zlomljenega duha, hotel je izpostaviti grozljivo samoto, ki pride z vojaščino, grozo, negotovost in nerazumevanje, hotel je biti close-up človeške ruševine, ki jo za sabo pustijo okoliščine, s katerimi je nemogoče shajati.
»Ravno tako, kot ima pesem lahko več vsebine kot roman,« je svoj režijski pristop komentiral Naberšnik, »tudi velike teme ne potrebujejo velikih pripovednih form.« Hja, drži. A ne nujno.
Če z vojne slečeš ves njen hrup in navlako, vse vojskovanje in mašinerijo in se zavestno odločiš, da se boš omejil na strah in samoto dveh mož visoko v gorah, mora biti odnos, ki smo ga prisiljeni gledati, res zgovoren. Agonija priostrena do te mere, da se čez platno prebije v dvorano, nemoč tako vseprežemajoča, da se je ne moremo otresti. Kar je izrečeno, mora učinkovati. In to se v Nabrešnikovem primeru, ne glede na to, kako smo si tega želeli, ne zgodi. Kar smo dobili, je papirnata drama, in kar si je prizadevalo biti intimen portret dveh mož v stiski vseh stisk, je razvodenelo v bralno vajo iz učbenika za nemški jezik. Kaj je šlo narobe?
***
O tem, zakaj bi moral Naberšnikov film preseči stereotipe o prvi svetovni vojni in prebiti horizonte pričakovanj, preberite na spletni strani kulturnega 14-dnevnika Pogledi pogledi.si.
Sledite Pogledom tudi na Twitterju.
