Tiskane izdaje
Nekoč so bili štirje nezreli fantini in 32 deklin v cvetu. Usmerjeno izobraženi. Iz osnovke prišedši z večinskimi petkami, srednješolske prepreke pa so različno visoke postale. Pred desetimi dnevi šestintrideseterica ni praznovala 30-letnice mature, razlogi so trije: ker je od naše polnoletnosti minilo 32 let, ker mature nismo imeli in ker nas je bilo v oštariji cirka deset manj. Nekateri prek Atlantika, drugi so nas pozdravili prek natakarja, ki nam je stregel, tretji nedosežni, četrti ne mev, po neuradnih podatkih pa še nihče ni onkraj, torej več kot opravičeno izostal.
Človek pomisli, v večini letnika 1966, kako se bomo režali tistim, ki so se že poabrahamili, pa potihoma tistim, ki so k času, rablju hudemu, v desetletjih intenzivneje v vas hodili. Pri onih, denimo z lastno podobo vsako jutro v špeglu, s katerimi si ves čas vidno zvezan, minevanja ne zapaziš ali si ga ne želiš. Pri dveh, med katerima zazija časovna črna luknja, pa pričakuješ ...
Pa se je tako primerilo, ja, zdelo se nam je, da so nas samo iz osemdesetih, jugočasov, preslikali v nova dvajseta. K. je resda oni plašček prerasla, pa ne pretirano, resnici na ljubo marsikatera tedanje kavbojske hlače, sicer pa smo bili isti in, kar je še lepše, malone enaki, vsaj zelo podobni. Tudi milijon laskov manj se fantom, vobče gledano, ni poznal.
One površnice, kdo ima koliko otročadi, smo kaj hitro predelali, krožili so navržki, kdo je poročen, kdo ne, kdo samski, kdo ločen. In s čim se, približno, ako mu je čas mil, preživlja. Babic, nepoklicnih, še ni med nami.
Potem smo šli nazaj, v ona leta, ko se je zdelo, da smo skupaj, pa da se pretirano radi nimamo. Da smo pač enako mladi. Tretjina je šla po slovesu na pravo, druga na ekonomijo, tretja na filofaks. Vsak se je na svojem zasidral, nekateri v sredini, kanec visoko, javno, tretji ne vem.
Tega večera smo se smejali, veselili, ob spominih na dogodja, ki smo jih imeli s tovariši in tovarišicami, pa med seboj, kdo jo je komu ušpičil, kdo ga je sračkal, kdo se je s kom ljubčkal ... Ja, nekoč, v predsobi življenja, spolno, zlasti samci, nezreli, pa se trikrat (po deset let) okoli obrne(š), že malone spolno odcveli, če že o neduhovnem trobezljam.
Da je čas včasih zajebanec, še večkrat zajebant, se da razbrati iz podatka, da bi dete ene od sošolk lahko bilo mati (ali oče) otročiču druge.
Ko že enajst je ura odbila in čez, so se po prostoru začeli plaziti obrisi zgodb, ki smo jih par ur prej namenoma, nekateri iz vljudnosti, drugi iz bolesti, pustili doma. Zgodbe, ki se zgodijo v (dvain)tridesetih letih. In kakor nas je srednja šola različno ocenila, je življenje kakšnega gladilo, drugemu pa brez krivde podelilo cvek, morda slabo dvojko. Brez možnosti popravca. Pa smo vsi isto snov jemali.
Včasih smo rekli šalo, tokrat resnost na stran. Smo se spomnili, kako smo med tretjim in četrtim letnikom žurali na morju, v jugo Istri. V zalivčku, štirje fantje in nekajkrat več deklet in, tedaj bistven podatek (za četverico), vsi zgoraj brez. Vprašanje, ali prizor ponovimo, je ostalo retorično, pritrjevanje je prekril smeh. Zdaj si dolge puščamo. Lase in še kaj.
Opazno je bilo nezmerno veliko pogostih odhodov na zračno svežino, pa, glede na število moških, ni šlo za prostato ali kaka še hujša prostaštva, ampak sila množično nujo po kaji. Pa kaj, smo si mislili mi, notranjiki, in si nalili nov glaž.
Da živimo različna žitja, se je skazalo že dva dni pozneje, ko sem malo pred polnočjo prejel esemes, naj po mejlu čim prej pošljem fotke, da se bodo upodobljenci še spomnili, kje se je bliskalo. Me je brnenje iz sna vrglo.
Ob slovesu tega večera, ki se je nagnil v nov dan, smo si obljubili, da se vidimo prej kot čez 32 let, saj veste, tudi v najmanj črnem scenariju bi nas bilo preveč, da bi skupaj po britofih hodili. Čez 32 dni bi bilo prehitro, bi se preobjedli drug drugega in predvsem spominov, prava mera bi bila čez 3,2 meseca.
Škoda, da nismo več srednješolci, smo pa bojda srednjih let. Nekateri so stari že 50, prav jim je! A kar smo mi, boste tudi vi.
