Tiskane izdaje
Ko sem se te dni ne preveč prijazno izražal o novinarjih, me je prijateljica – ki seveda ni novinarka – hotela izvzeti iz te družbe s pripombo, da pa jaz vendar nisem novinar, ampak kolumnist. Njeno tolažbo sem hvaležno zavrnil s trditvijo, da je novinarstvo pač nadkategorija, kamor hočeš-nočeš spada tudi kolumnistika.
(Obojestransko: kolumnisti se neradi štejejo med novinarje, novinarji pa jih neradi sprejemajo medse.)
Ne morem pa tudi zanikati dejstva, da dandanes nisem le ošaben kolumnist, ki bi zviška gledal na nižje organizme, obsojene na opravljanje manjvrednih novinarskih del, temveč precej takih nalog opravljam tudi sam. Še več! Delam to, kar se gospodom mojih let, načel, izkušenj, kvalifikacij, renomeja in sposobnosti nikakor ne spodobi.
Nehote – čeprav ne proti svoji volji – sem padel v luknjo, iz katere ni videti izhoda (in ga tudi skorajda ne iščem). Situacijo poskušam izkoristiti v svoj prid, da bi se v življenju še nekaj malega naučil – če že ne drugega, potem vsaj potrpljenja, empatije do manj pametnih, ponižnosti, zic-ledra in rutine.
Sicer pa izkoriščam to priložnost za komentirano verističen opis, kaj dandanes pomeni biti novinar.
Ko sem bil mlad pripravnik, nisem pokrival pregovornih cen solate na ljubljanski tržnici. Da podobne zadeve not prinašam tako pozno, me drago stane – tako kot so navsezadnje tudi medije drago stale spremembe zadnjih petindvajsetih let, odkar sem tudi sam v tem cehu.
Za začetek: nisem si mislil, da bom moral kdaj hoditi na delo ob podobnih urah kot tovarniški delavci. Tu in tam mi kdo polaska, češ, Marko, ti si ja blagovna znamka, a veš, top shit! Takim s stoičnim nameškom odvrnem, da ja, hvala, že mogoče, ampak da blagovnim znamkam ni treba biti v službi že ob šestih zjutraj. Verjetno niti ob devetih ne, če imajo malo sreče.
Delo, ki ga poleg pisanja za Sobotno in sonačrtovanja razvoja digitalnih vsebin še opravljam, je v bistvu uredniško – torej za moje pojme že od nekdaj sanjsko in maksimalno zadovoljujoče, pa četudi ni (bilo) vedno ali sploh kdaj opazno, impozantno, prepoznavno in hierarhično pomembno.
Pravim v bistvu – in s tem hočem reči, da je od uredniškega dela ostalo bore malo. Ne le zame zdaj, ne le v konkretnem primeru, ne le na internetu.
Veliko vsega, kar moram postoriti – roko na srce: ne sam –, nima nikakršne zveze z novinarstvom. Objavljati linke na Facebooku, Twitterju in Google+ je zame čisti uredniški marketing, zato bi najraje z gnusom zavrnil vsakršen trud, ki ga je treba v to vložiti – pa ga seveda ne, čeprav tega ni malo ali je vsaj time & mind consuming.
Uredniški marketing je tudi razporejanje člankov iz prilog, ki sicer imajo svoj internet, vendar jim je treba za reklamo pomagati z malo večjim internetom. Že čisto pravi marketing pa je recimo vnašanje rešitev in nagrajencev križank. Ali pa kaj šele vnašanje nekakšnih srečnih šifer za nagradne igre, dogovorjene s tem in tem oglaševalcem. Pa da izgubljamo čas in prostor z bannerji, magari internimi.
Ja, takšno je v današnjem krasnem novem svetu novinarstvo. V bistvu za mimogrede.
Novinarji govorijo o pritiskih politike in kapitala, redko pa o pritiskih marketinga, še posebej internega. To je breme, ki so si ga sami naložili na ramena in ki zdaj obsega že povsem disproporcionalen del njihovih novinarskih obveznosti. To pa veliko bolj uničuje novinarski poklic kot karkoli drugega. Časa in energije nam bo zmanjkalo, ker tako rekoč prodajamo lastne izdelke!
Življenje in kariera sta me navadila, da ljubim svoje delo. To je danes redko in anahronistično. Delati nekaj, česar ne maram, mi je tuje in me spravlja v slabo voljo in zadrego. Ni dovolj, da nekaj znam: če mi ni všeč, če se ne strinjam, se ne bom znal potruditi; morda ne bom žal niti znal, pa če se še tako potrudim.
Potem sta tu načeloma najbolj zabavni in pomembni stvari – naslovi in popravljanje tekstov. Na tem področju sem opazil novodobno bizarnost: sicer mi ne jemlje veselja, vendar se mi kljub temu zdi šokantno, da se staro in mlado upira spreminjanju naslovov in redigiranju tekstov, češ, to je avtorsko delo, nihče nima pravice nič spreminjati! V večini primerov si znam izmisliti boljši naslov od obstoječega, pa tudi ni ga teksta, ki ga ne bi mogel z večjimi ali manjšimi posegi (če le imam čas) narediti bolj jasnega in bolj berljivega. V večini primerov pa bi tudi naletel na zgroženo neodobravanje, če bi avtorji sploh opazili, da sem jim kaj spremenil – kar pa je redko, ker ponavadi ne berejo za sabo člankov, še posebej ne na internetu.
Veselje z naslovi pa je že bolj guilty pleasure.
Moram priznati, da sem v zadnjih mesecih postal mojster šokantnih, zavajajočih naslovov – no, še vedno duhovitih, kot sem jih vedno stresal iz rokava –, ki so po klasičnih profesionalnih merilih pogosto na meji dobrega okusa, vsaj v resnem mediju, četudi ne v nasprotju s profesionalnimi pravili.
Ko vidim, da lahko samo z naslovom naredim sicer slab, dolgočasen, nepomemben članek zelo bran, mi dobesedno zaigra srce, da tako rečem – obenem pa mi je pred samim sabo nerodno, da se poslužujem teh poceni trikov. Vesel sem tudi vsakega potresa, saj to samo prispeva k branosti, pa če je še tako brezvezen kot ti zadnji v Italiji, ki nas v resnici ne bi smeli niti malo brigati.
Še bolj ceneni triki so politični. Janši ali Žigabajtu in Stanovniku pa Jankoviću ni treba reči niti mú, pa se bo bralo bolj, kot da bi pravkar dobili Nobelovo nagrado za mir in čebelarstvo, ali nasploh komurkoli, ki ima povedati karkoli konfliktnega in kverulantnega. To tudi jaz znam hinavsko podkuriti, četudi gre za nekaj brezpredmetnega in neproduktivnega – in četudi pri vsem skupaj upam, da bo kdo le opazil mojo obsesijo s politično ekvidistanco. Res pa je, da si ne delam utvar, da bo to res kaj zaleglo.
Novodobno novinarstvo sili ljudi mojega kova v shizofreno krizo identitete, ki blodi med statusoma dinozavrov in zadnjih Mohikancev nekoč plemenitega profesionalizma, etike in znanj. V tem se novinarji, ki nismo od včeraj, težko znajdemo, saj se uspešnost v najboljšem primeru meri s klikanostjo ali celo v minutah prednosti pri objavljanju na Twitterju.
Najbolj neverjetna pa je uredniška glajhšaltanost v tem smislu, da si tako rekoč nihče ne upa ne objaviti nečesa, kar je objavil drug medij, pa če je še tako brez veze. Ni hujšega greha kot ignorirati news ali mnenje – v narekovajih ali brez –, ki sta nevredna objave.
Še nikoli nisem bil v medijih tako zlovoljen. Toda po drugi strani se tudi zdaj, v tej nori situaciji učim novinarstva – morda celo še bolj kot v starih časih, ko je vse skupaj še imelo smisel in poanto.
