Tiskane izdaje
Vem pa, da se je bolje pustiti vsaj enkrat prevarati, kot pa kogarkoli obtoževati že vnaprej.
Prejšnji teden je Janez Šušteršič v Financah objavil kolumno o prevelikem pomenu, ki ga v slovenskem javnem življenju pripisujemo tako imenovani politični neodvisnosti. Takole pravi:
“S čislanjem politične neodvisnosti pri nas dejansko pretiravamo. Pričakujemo jo ne le od strokovnjakov, novinarjev, sodnikov, še celo politiki sami naj bi bili politično neodvisni. Tako naj bi poslanci glasovali po svoji vesti, ministri pa delovali kot strokovnjaki. To pretiravanje je seveda odsev splošnega nezaupanja do strank in politike. Politično opredeljevanje, še bolj pa delovanje, je razumljeno kot nekaj nečastnega. Med ljudmi, ki javno delujejo in se opredeljujejo do družbenih vprašanj, so najbolj cenjeni tisti, ki pridobijo polsvetniški status izjemne modrosti in obenem politične neomadeževanosti.”
In ko si rečem, to je pa človek res dobro napisal, preberem še ne več ne manj kot kar dva disclaimerja na koncu kolumne:
“Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.” In še: “Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil PR agencij, lobistov ali interesnih skupin.”
Za nepoučene: kaj je disclaimer?
Gre za angleško besedo, ki v slovenščini – needless to say – nima prave ali kaj šele uveljavljene ustreznice. Disclaimer izvira iz glagola to claim: trditi, tudi terjati. Z nikalno predpono dis- bi to torej z malo interpretativnega prevajanja pomenilo, da nekaj zanikamo, zavračamo, odklanjamo, se od nečesa ograjujemo.
Hmm, imam nekaj smešno resnih predlogov: ogradilo, ograjevalnik, odklonilo, odvrnilo, odvrnjevalo, zavrnilo, ograjevalnik, odklanjevalnik, odvrnjevalnik? Ali pa kar pojasnilo, opozorilo, priznanje, izjava?
Disclaimer namreč ni samo to, da zanikaš, da si na plačilni listi lobistov, ali odvrneš sume o vpletenosti, pristranskosti, konfliktu interesov, temveč lahko to tudi priznaš: da si recimo član neke stranke, organizacije, društva; da si v nekem poslovnem ali osebnem, sorodstvenem razmerju. Gre skratka za to – pri kolumnah ali drugih novinarskih izdelkih, lahko pa seveda še mnogokje, recimo pri političnih izjavah in aktivnostih –, da daš vedeti nekaj, kar bi lahko pomembno vplivalo na bralčevo ali volilčevo dojemanje.
Tako kot pravi Šušteršič, da gre pri malikovanju politične neodvisnosti za “odsev splošnega nezaupanja do strank in politike”, gre tudi tu za splošno nezaupanje do medijev. Ljudje medijem ne verjamejo več – vsaj ne na (vsako) besedo –, jih nimajo za poštene, objektivne, zanesljive, častne in resnicoljubne. Mnogi so prepričani, da imajo mediji in njihovi avtorji – od novinarjev in urednikov pa do notranjih komentatorjev in kolumnistov – neko računico, agendo. In v mnogih, premnogih primerih je to celo res.
Res pa je tudi, da je Slovenija pravcato leglo pritlehnega in predvsem bolno pavšalnega naklepanja o skritih povezavah, interesih in zaslužkih. Za povprečnega slovenskega nergača je vedno nekaj ali nekdo zadaj. Nihče ni pošten. Ni ga človeka, ki bi karkoli delal po svoji vesti. Vsi so barabe. Nihče ne pove vsega. Vsakdo nekaj prikrije ali zamolči.
Takšno je socialno, da ne rečem moralno ozadje novokomponiranih disclaimerjev v slovenskih medijih.
Meni osebno bi se zdelo zamalo podpisati takšno neumno – no, brezpredmetno – izjavo, da “za svoje pisanje ne prejemam plačil PR agencij, lobistov ali interesnih skupin”. Halo? Zakaj neki bi to podpisal? Hočem reči, odkod sploh ideja, da bi lahko prejemal plačila PR agencij, lobistov ali interesnih skupin? Kako bi lahko kdo to sploh pomislil? Ali je to mogoče sklepati iz mojega pisanja? Ali obstajajo kateri drugi indici, ki bi lahko ljudem vzbujali sume, da sem na plačilnih listah strank, firm, organizacij, ki bi lahko diskreditirale odkitosrčnost mojega pisanja?
Pa saj ne gre samo za mene. Gre za princip: da kolumnist za svoje pisanje ne dobiva plačil PR agencij, lobistov ali interesnih skupin, je pravilo. Dopuščam možnost, da obstajajo tudi taki, ki dobivajo, toda ti so izjeme, odstopanje od pravila. Kaj hočejo povedati s tem, da na kolumno pripopajo to poštenjakarsko izjavo? Češ, glejte, kako pokončne kolumniste imamo?! Disclaimer bi pričakoval pri izjemah, ki odstopajo od norme, ne pa pri tistih, ki so norma!
Da morajo pošteni pisci tako rekoč pod prisego izjavljati, da niso plačanci, me spominja na absurdno epizodo iz Kavlja 22, v kateri eden od protagonistov pred zasliševalcem zanika, da je nekaj storil, ta pa ga vpraša: “Kdaj niste tega storili?”
Zakaj ni dovolj napisati, da je avtor po poklicu in/ali afiliaciji to in to, da opravlja to in to delo? Ker so nergači preneumni?
Na živce pa mi gre tudi tisti drugi (ali prvi) disclaimer, s katerim se uredništvo distancira od avtorjevih mnenj kot od nečesa osebnega, privatnega. Distancira pa se ne samo uredništvo, temveč tudi organizacija ali ustanova, ki ji avtor eventualno pripada, le da to v njenem imenu priročno naredi kar uredništvo samo.
Jezusa je Peter dvakrat zanikal, slovenskega avtorja z mnenjem pa zanikajo kar trikrat: zanika ga medij in zanikajo ga njegovi profesionalno najbližji; nazadnje pa ga še prisilijo, da sam zanika nekaj, na kar v življenju ni niti pomislil.
Prva razlaga za te grobe napade na integriteto poštenih kolumnistov je, da slovenski mediji ne ločijo in nočejo ločiti med kolumnami in (uredniškimi) komentarji. Komsomolci v glavnem pričakujejo, da se bodo pisci držali neke uradne linije. Če pa bodo že od nje odstopali, se je treba od takega pisanja odločno distancirati in s tem dokazati svojo milost do drugače mislečih in demokratični talent.
Druga razlaga tega fenomena je, da človek z javnim mnenjem velja za sumljivega. Kdor ne razmišlja v afektu, kdor razmišlja trezneje, drugače, disruptivno, preprosto mora imeti nekaj za bregom! Le kako bi se mu sicer izplačalo javno izpostavljati, ko pa je vendar tako prijetno in oportuno imeti svoje malo besno mnenje, ki ga nihče ne upošteva, čeprav ga vsi delijo?
Tretja razlaga pa je, da gre za čisto navadno pokroviteljsko obnašanje medijev. Iz lastnih izkušenj vem, da ljudje – neglede na prepričanje in strinjanje – samostojno in izvirno mnenje znajo ceniti. Morda celo bolj kot mediji, ki to objavljajo.
