Oblak nad Evropo

Po nemških volitvah se je prostor za véliko evropsko preurejanje in poglobitev integracije zmanjšal. Pakt med francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in nemško kanclerko Angelo Merkel – najbolj ambiciozna pogajanja o reformi območja z evrom po maastrichtski pogodbi iz leta 1992 – bo nemara bolj formalen kot radikalen. Volilni izid in verjetna koalicija v Berlinu bi lahko prisilila kanclerko, da bi opustila nekatere projekte, ki jih je imela pripravljene za svoj četrti, zagotovo zadnji mandat. Začel se je čas po Angeli Merkel, je volilni rezultat strnil Joschka Fischer.

Volitve so pokazale, da Nemčija ni tako zelo drugačna od preostale Evrope. S tem, ko na neki način postaja bolj evropska država, nič več imuna za desni ekstremizem, njena »normalizacija« učinkuje tudi na prihodnost sedemindvajseterice. Spremenjena politična krajina in fragmentirani politični prostor pomenita v prihodnje bolj introvertirano Nemčijo, kanclerka se bo več ukvarjala z nemško politiko in nemškimi interesi. Posebej za ambicioznega francoskega predsednika, svoj včerajšnji govor o EU na Sorboni je tempiral tik po volilnem izidu, je šibka Merklova neprijetno presenečenje. Ne samo zaradi dolgih, problematičnih pogajanj, politični opazovalci povedo, da se do 15. oktobra, to je volitev v Spodnji Saški, ne bo zgodilo popolnoma nič. Problematična za evropsko integracijo bo tudi verjetna jamajška vladna koalicija z Zelenimi in liberalno FDP.

Zadnja je verjetno edina evroskeptična stranka v Evropi, ki sama sebe nima za evroskeptično, je včeraj zapisal Financial Times. Njen voditelj Christian Lindner noče reševalnega fonda za evroobmočje, zavrača predloge francoskega predsednika o skupnem proračunu, zavzema se za izstop Grčije iz evra. Kanclerkin ton v ponedeljek, dan pred predstavitvijo načrtov za prihodnost Evrope v Parizu, je bil zelo zadržan.

Ostaja najpomembnejše vprašanje: Bo Angela Merkel prihajajoči kanclerski mandat izrabila za to, da se bo borila za solidarno in odprto Evropo? Se bo, ne glede na sestavo vladne koalicije, ukvarjala s tem, kako se bo zapisala v zgodovino? Si bo prizadevala za eno Evropo, takšno brez jedra in periferije, in se zoperstavila Macronu?

Popularnost skrajno desne Alternative za Nemčijo je spremenila nemško politiko, AfD vstopa v parlament s tako rekoč sto poslanci. Najmočnejša evropska država je vedno imela sloves najbolj stabilne, tam nikoli ni bilo velikih presenečenj. Zdaj se je zgodilo nepredstavljivo, nemška politika ni več ekskluzivnost dveh političnih sil, krščanske demokracije in socialdemokracije, ki sta dominirali več kot šestdeset let. Prvič po koncu druge svetovne vojne bodo, kot pravi Sigmar Gabriel, pravi nacisti v nemškem Reichstagu. Politična identiteta države je doslej temeljila na radikalnem prelomu z mučno preteklostjo, svojo politično moč je Nemčija v času po vojni investirala v evropsko politko. V sistem, zgrajen na konsenzu in kompromisu, AfD vnaša številne kontroverze. Kakršna koli že bo nova nemška vlada, bo vsekakor proevropska. In vendar bi njene interpretacije lahko bile bolj spremenljive.