Obujena mladost na stopnicah

»Šalalalalalala, šalalalalalala, Oooliiiimpiiijaaa!« je odmevalo z balkona enega izmed bežigrajskih blokov.

Objavljeno
28. maj 2016 19.53
NOGOMET - Podelitev pokala
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
»Šalalalalalala, šalalalalalala, Oooliiiimpiiijaaa!« je dva dni po tem, ko si je ljubljanska Olimpija v Velenju po enaindvajsetih letih zagotovila naslov državnega prvaka v nogometu, sredi oblačnega popoldneva odmevalo z balkona enega izmed bežigrajskih blokov, ki stojijo v neposredni bližini ruševin beži­grajskega štadiona in njegovih kamnitih stopnic, kjer sem preživel lep del svojega poznega otroštva in zgodnje mladosti, mladost(i) na stopnicah.

Vzneseno sem pogledal proti balkonu in zagledal najstnika, oblečenega v zeleno majico. Prepeval je, spontano in navdušeno, in spontano in navdušeno sem se odzval njegovemu posrednemu klicu. Zapela sva, kakor da bi bilo to nekaj najbolj samoumevnega, skupaj. In pel sem, neustav­ljivo, dokler nisem po nekaj urah pretanjenega piskanja in poskakovanja … šalalalalalala … šalalalalalala v najbolj intimnem okolju začel prejemati grožnje s takojšnjo … šalalalalalala … ampak res takojšnjo hospitalizacijo.

Vstati od mrtvih.

Da, vstati od mrtvih. Občutkov ob tako siloviti, čustveni, katarzični, vsegeneracijski in celostni vrnitvi nogometa v Ljubljano, od koder so ga poskušali izgnati vsi, ki se jim je v zadnjih dveh desetletjih ponudila vsaj najmanjša priložnost za to, se kaj dosti bolj natančno ne da opisati. Najprej so nekompetetni pohlepneži uničili klub (za nogometom je iz finala evropske četverice v Rimu do serijskih porazov na Štajerskem padla še košarka, nekompetentni pohlepneži pa so skoraj uničili še hokej). Potem je od starosti in pomanjkanja skrbi umrl še štadion. Občinstvo je bilo prevarano, ponižano, tako rekoč izgnano. Ekipni šport je v Ljubljani – tu lahko dodamo še rokomet – doživel kolaps.

Ko se je rodila nova nogometna Olimpija, ni bilo lahko verjeti vanjo. Še posebno poznavajoč njeno ekonomsko, osebno, celo politično ozadje. A taista Olimpija se je iz pete lige – s kar nekaj bizarnimi epizodami – prebila nazaj v prvo in navijaško telo si je lahko oddahnilo. Vsaj za trenutek. Toda kmalu so, kljub temu da je v Stožicah zrasel nov štadion, sledila nova ponižanja in kolobocije v klubu, ki še vedno nima svojega centra za trening, mlajše selekcije pa delajo v izjemno slabih razmerah. Bilo je nekaj prebliskov, bilo je celo nekaj Evrope, malo se je stresel celo Maribor, a Olimpije in ljubljanskega nogometa se je, prav po parazitsko, držala uničujoča karma, posledica arogance in ignorance iz nekih drugih, a nikoli zares končanih časov, ki v svojem mikrokozmosu ponazarjajo vse, kar je šlo narobe z državo, v kateri živimo. Državo, ki jo poganjajo negativna selekcija, nepotizem, klientelizem, diktatura malih uslug in že skoraj folklorna korupcija, in državo, ki je veliko bolj kot v prihodnost (strmo) obrnjena proti – preteklosti.

V klubu se je lani poleti zamenjal zasebni lastnik. V Stožice je prišel človek iz nogometa in s kar nekaj denarja. Z njim so seveda prišli tudi sumi in dvomi. Kljub temu da so klubski temelji še naprej ostali majavi in so nastavke novega začetka pretresale bodočega državnega prvaka nevredne afere, je z novim lastnikom in nekaj dobrimi igralci veliko bolj na tribune kot v klub vstopila neverjetna količina pozitivne energije. Stožice so čudežno oživele že na prvi tekmi nove sezone. Zgodila se je »kemija«, za njo pa se je zgodila tudi »fizika«. Začela se je pisati krasna, a nadvse hektična, nervozna, turbulentna, divja in preobratov polna zgodba, ki se je – v Velenju, v prelepo polnih Stožicah in na gorečih ljubljanskih ulicah – končala z množično katarzo. Ta se je, tako gre to, dotaknila tudi tisočev, ki nogometne Olimpije v času, ko je bila komaj hodeče in, roko na srce, precej zaudarjajoče truplo, niso niti povohali. Logično: uspeh je privlačen, seksi, navdihujoč, sladek, a tudi – instanten in prazen.

Tisti, ki smo svojo mladost preživeli na stopnicah in nogometni svet v svoji brezupni barvni slepoti vidimo v zeleno-belih barvah (za kar smo plačali z bolečim in dolgoletnim odtegnitvenim sindromom), smo ob osvojitvi naslova državnih prvakov začutili nekaj bistveno močnejšega od instantnega krika sreče, ki je odmeval po Ljubljani.

To je bil izbruh nečesa globoko nostalgičnega, globoko potlačenega. S psihoterapevtskimi in tudi psihoanalitičnimi nastavki seveda.

Zato nas je tako razneslo.

Splačalo se je.

Šalalalalalala, šalalalalalala!