Od svetih krav do garačev

Še dobro, da je Tina zmagovala, tako je slovensko tekmovalno smučanje znova postalo eno od najpomembnejših nacionalnih vprašanj. Bodimo iskreni, brez trmaste Korošice se o krizi slovenskega alpskega smučanja najbrž ne bi pogovarjali s tako grenkobo, ogorčenjem in tudi zanosom hkrati, kot se. Če bi bila Tinina zmagoslavja redkejša in predvsem ne bi imela tako bleščečega sijaja, bi bili smučarski porazi bistveno manj boleči. Zaton alpskega smučanja z izrazito tekmovalno podobo bi bil precej mirnejši in logičen.

Zgodovinsko gledano bi se o alpskem smučanju kot nacionalnem športu brez dvomov lahko sprožila resna polemika, ki bi – ali pa tudi ne – ovrgla prepričanje, da je smučanje Slovencem položeno v zibelko. Tradicionalno in zgodovinsko bi vloga narodnostnega spodbujevalca pod blagovno znamko nacionalno lahko pripadla izključno smučarskim skokom z njihovim svetiščem Planico.

»Krivca«, da bi bili alpinci radi na neki način še vedno svete krave, sta – ob vsem spoštovanju do še starejših rodov in olimpijcev – izključno Tone Vogrinec in Bojan Križaj. Prvi je bil različica Andree Massija, drugi Tine Maze. Brez štajersko-gorenjskega dvojca in njunega preboja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v svetovno smučarsko elito bi bilo alpsko smučanje še vedno domena trmastih, delovnih in zarukanih hribovcev ter šport, ki ga je mogoče izvajati v čudoviti naravi. Medtem ko bi meščanska elita uživala v špancirjih po kranjskogorskih vzpetinah, sončenju na krvavški plaži in smučarskih dopustih v Avstriji ali Italiji.

Kriza alpskega smučanja naj bi bila povezana z neprogramom (nekonceptom). Zdajšnja strokovna garnitura rešiteljev pri Smučarski zvezi Slovenije zagotavlja, da koncept (dober) zdaj obstaja, baza tudi! Hvala bogu, lahko jim samo zaželim, da bi se želje in načrti nekoč uresničili.

Glede znova uspešne in številne slovenske smučarske ekipe sem skeptik. Naravna selekcija je premočan nasprotnik slovenskega smučanja. Vogrinec, Križaj in nasledniki so odraščali ob Elanu, vzgajali so se na Zatrniku, Zelenici, Kaliču, Zaplani, Krpinu, Španovem vrhu, Veliki planini, Vojskem, Črnem vrhu, Planini, Mareli ... Kanina ni več, Pohorje nima nikakršne smučarske prihodnosti. Morda obstaja slovenska družina Kostelić, kajti podpornikov v premožnih zanesenjakih ali velikih poslovnih sistemih slovensko smučanje nima. Da lahko vzniknejo novi Bojani, Jureti, Tine, pa utečen, zgleden in velik sistem ni nujen. Dovolj je talent, nadčloveška trma, volja in garanje. In sreča.

Tudi brez kolajn naših smučarjev in smučark na velikih tekmovanj bom še naprej ostal velik smučarski rekreativni navdušenec. Dokler mi bo zdravje to dopuščalo.