Tiskane izdaje
Vsakdo izmed novinarjev, ki smo velik del svoje profesionalne in osebne poti preživeli na kriznih žariščih in smo pri tem ogromno časa preživeli z ljudmi, ki jim je vojna vzela skoraj vse, v srcu nosi zgodbo (ali zgodbe), ki ga je najbolj navdahnila, napolnila, nagradila, morda celo osmislila njegovo oziroma njeno delo. Kaj delo, način življenja. Da, sredi oceana tragedij vedno ležijo manjši in večji otoki upanja.
»Živjo. Sem Rami Basisah. Se me spomniš?« me je prejšnji teden pozitivno šokiralo sporočilo na socialnem omrežju.
Nemudoma se mi je zavrtel film; film, ki so ga spremljali zvoki violine; film, ki so ga spremljala tako močna čustva, da jih ni bilo mogoče nadzorovati. Ponovno sem zaslišal Beethovnovo Odo radosti, ki je konec avgusta 2015 tako dvoumno in pomenljivo odmevala na improvizirani železniški postaji pri Gevgeliji, tik ob makedonsko-grški meji. Ponovno sem zaslišal Vivaldijeve Štiri letne čase in v spominskem filmu zagledal razigrane makedonske policiste, ki jim je bil napev izpod Ramijevega violinskega loka nekako … znan. Zaslišal sem sirsko nacionalno budnico, ki je med utrujenimi begunci sprožila val ponosa in iskrivega veselja. Zaslišal sem škripanje starega vlaka, s katerimi so makedonske oblasti begunce po tedaj na stežaj odprti balkanski begunski poti odpeljale naprej proti Srbiji.
Med njimi je bil tudi Rami, droben in sramežljiv fant iz sirskega Homsa. Na poti je bil že štirideset dni. Iz uničenega Homsa je skupaj z bratom pobegnil v Libanon. Iz Bejruta je odletel v Istanbul. Od tam se je z avtobusom odpeljal v Izmir, kjer se je skupaj s sirskimi znanci povezal s tihotapci. Na grški otok Kos je – sredi avgusta 2015 – prišel šele v tretjem poskusu. Študent glasbe je na morski poti izgubil svojo prvo, izjemno dragoceno violino. Koncert pred skupino vsaj 600 beguncev in ducatom policistov je odigral z rezervnim glasbilom.
Ko je odigral zadnjo pesem, sem ga ogovoril. Njegova angleščina je bila izjemno šibka. Pomagali so mu prijatelji. Povedal mi je, da potuje sam. Da je njegov brat ostal v Libanonu, kjer je iskal delo, starši in sestra pa so ostali v Siriji, v neki »razmeroma varni« krščanski vasici. Rami je kristjan. Želel si je v Nemčijo, kjer je hotel nadaljevati študij in zaslužiti toliko, da bo lahko pomagal bratu in staršem. Čez Srbijo, Madžarsko in Avstrijo je 6. septembra 2015 prispel v Nemčijo. Toliko mi je prek begunskih znancev uspelo izvedeti. Potem sem z njim izgubil stik.
Medtem je zgodba o sirskemu violinistu, v novinarstvu se včasih zgodi čudež, obšla svet. Prevedena je bila v več jezikov, povzeli so jo številni mediji, objavljena je tudi v moji zadnji knjigi Na begu, ki je izšla tudi v Nemčiji, najbolj prepoznavna pa je postala zaradi nominacije za lansko evropsko novinarsko nagrado. Rami, sramežljivi violinist, je v svoji novi (a začasni) domovini – živi v bližini nemško-francoske meje, blizu Strasbourga – dobil ime, obraz in prepoznavno identiteto. Ter, skupaj z azilom, tudi novo violino. Začeli so ga vabiti na različne glasbene prireditve, kmalu pa bo na glasbeni akademiji lahko nadaljeval študij, ki ga je v Siriji grobo prekinila vojna.
Kolikor hitro se je naučil govoriti in pisati nemško in angleško, se mi je, neskončno hvaležen in pomirjen, oglasil. Povabil me je na predstavitev svojega glasbenega prvenca, zgoščenke, ki nosi naslov My Journey (Moje potovanje). Prva pesem na albumu je seveda njegova interpretacija Ode radosti. V našem poklicu je težko čutiti globlje zadoščenje. Igraj, Rami, igraj!
