Odličnost za telebane

Danes je vse tekma in odličnost je le orodje v tej tekmi.

Objavljeno
20. oktober 2017 14.08
Brane Maselj
Brane Maselj
Še do včeraj sem bil prepričan, da je odličnost nekaj takšnega kot človeška vrednota. Logično namreč zveni sklepanje, da so ljudje, ki želijo biti odlični, tudi zavzeti za delo in učenje, potrpežljivi in vztrajni, hkrati pa neizmerno strastni pri piljenju svoje odličnosti. Odličnost naj bi spodbujala najboljše lastnosti, kar jih premore človek. Toda, ali je res tako? Če vprašate menedžerje, ki prisegajo na odličnost, jih dobro v človeku ne zanima dosti. Resnici na ljubo, tudi oni za druge kot ljudje niso posebno zanimivi. Takšen je pač sistem. Vodilne zanima samo, koliko je kdo uporaben, da bo sledil njihovim ciljem. Pri tem ni pomembno, v kakšnem družbenem sistemu se to dogaja. Kriteriji odličnosti so danes pomembno gorivo prodaje, tako kot so bile pred pol stoletja pomembne količine. Te so dandanes že samoumevne, prav tako nujna pa postaja kakovost izdelkov in storitev.

Kakovost je postala tako osnovna lastnost, da se ji je zdaj priklonila celo Kitajska, ki je med ljudstvom še sinonim za ceneno kramo. Ne pa tudi med poznavalci, ki vedo, da je Kitajska v nekaterih tehnologijah – internet, umetna inteligenca – med najmočnejšimi na svetu. Navsezadnje ima svoj vesoljski program, v okviru katerega bi leta 2020 spustili na površje Marsa raziskovalno vozilo. In ta Kitajska je zdaj napovedala še množični zasuk h kakovosti.

Dong Mingzhu, ena najmočnejših kitajskih menedžerk, je kopernikanski obrat v proizvodnji napovedala prav na evropskem kongresu o kakovosti, ki je pred dnevi potekal na Bledu. Pod sloganom »Izdelano na Kitajskem, ljubljeno po svetu« si prizadeva, da bi kitajska kakovost izgubila prizvok »cenenega, množičnega in do okolja neprijaznega«. S seboj je 63-letna gospa pripeljala kar 40-člansko delegacijo, ki je tri dni zavzeto poslušala največje evropske strokovnjake za kakovost razglabljati o tem, kako delata digitalizacija in robotizacija to zahtevo po kakovosti še bolj samoumevno.

Zanimivo je, da koncept, s katerim bo Kitajska sprožila merilnike za kakovost, nima prav nič opraviti s tem, da je država uradno še vedno v rokah komunistov oziroma neuradno v rokah oligokapitalistov iz vrst komunistov. Kaže, da kakovost in odličnost nimata nič ali le zelo malo opraviti s politično naravo sistema, v katerem se podjetja borijo za vsakodnevna naročila. Če je podjetje odličnostno naravnano, se bo znalo prilagoditi vsakršnim pogojem, me je podučil eden izmed gurujev razvijanja odličnosti. Res, Kitajci že dolgo vedo za modrost, da ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je le, da zna loviti miši.

In pri odličnosti gre tudi za to, da zna človek pravilno oceniti svoje potenciale in se odločiti za razvijanje tistih, ki jih potrdi trg; ovire pa so le priložnosti na poti razvoja. Takšna je seveda filozofija, vsakdanja praksa je neskončno bolj mučna, zato je prav, da odločitev o nenehnem izboljševanju, kar v bistvu pomeni koncept odličnosti, sprejme čim več ljudi. Stari mački razvijanja modelov odličnosti so izdelali celo vrsto orodij in metod, s katerimi podjetje zaposlene pripravi, da začno dihati za isti cilj. Skupna energija pač veliko več zaleže pri napredovanju k cilju kot le energija menedžerskega vrha.

Pot do kolektivne odličnosti je seveda nekaj drugega kot razvijati individualno odličnost. Pri prvi menedžerji zahtevajo, da se ljudje zastonj poistovetijo s cilji korporacije. Ne le to, zahtevajo, da v te cilje usmerjajo tudi svojo emocionalno energijo, svojo strast, ki jo je človek doslej vedno upravljal samostojno – oziroma je ona upravljala njega. Pri drugi pa menedžerji in sistem zahtevajo, da se človek, denimo športnik ali umetnik, usmeri v negovanje ozke veščine, ki bo iz njega napravila po eni strani tako imenovanega fah idiota in po drugi tekmovalca, ki bo vse podredil temu, da premaga tekmeca.

Danes je pač vse tekma, ne glede, na kateri strani smo, in odličnost je le orodje v tej tekmi, v kateri na koncu izgubljamo vsi. Malokdo se še spominja časov pred pol stoletja ali več, ko je Jacques Prevert v sončnem jutru vzkliknil: Kaj ni velik teleban, / kdor za tuj dobiček / izgubi tak lep dan.