Tiskane izdaje
Skrbno pripravljen vrh voditeljev držav jadranske listine, ki se ga je v Podgorici udeležil ameriški podpredsednik Mike Pence, je pokazal, da Zahodni Balkan tako ali drugače ostaja na vrhu seznama ključnih interesnih sfer Združenih držav Amerike v Evropi tudi v času vse večjih geostrateških trenj med Washingtonom in Moskvo. Zasedanje vsaj na površju ni veliko prepustilo domišljiji. Voditelji so se zbrali z namenom, da potrdijo skupen interes za ohranjanje miru in stabilnosti v regiji, in natanko to so tudi storili.
Predvsem tako, da so potrdili svoje evroatlantske ambicije. Črna gora, ki je zasedanje gostila skupaj z Makedonijo, je v začetku junija postala 29. članica severnoatlantskega zavezništva in po Penceovih besedah zgled za vse druge države v regiji. Podpredsednik je voditelje pozval, naj čim bolje izkoristijo ameriško podporo pri doseganju svojih ciljev. Potrdil je, da so vrata zveze Nato odprta vsem državam v regiji, da je ameriška podpora njihovemu pridruževanju v EU neomajna in da njihovo mesto na Zahodu nikoli ne bi smelo biti dvomljivo.
Njegovo sporočilo je vsebovalo vse, česar so se lahko države nadejale. In še več. Salva, ki jo je med svojim govorom sprožil proti Rusiji, je bila bolj ali manj pričakovana, saj je podpredsednik enako storil med nedavnima obiskoma na Baltiku in Gruziji, kjer je strah pred širjenjem ruskega vpliva toliko bolj živ. Pence je v Podgorici ostro napadel »ruske poskuse destabilizacije regije« in preprečitve vstopa Črne gore v zvezo Nato.
Rusijo je opisal kot eno od glavnih groženj napredku regije in z njo celotne Evrope. To je bil v marsičem najšibkejši del njegovega sporočila. Ne zaradi tega, ker v njem ne bi bilo elementov resnice, ampak zato, ker je bil bolj kot državam udeleženkam namenjen Moskvi. Dejansko bi lahko enako rekli za njegov celoten obisk.
Penceu je v Črni gori uspelo pokazati, da vpliv Združenih držav v širši regiji še zdaleč ni ogrožen. Nasprotno. Zasedanje voditeljev je potrdilo, da Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Kosovo pa tudi Srbija, ki pravi, da jo članstvo v Natu ne zanima, ne vidijo resne alternative svoji evropski oziroma evroatlantski perspektivi. Pridružitev EU in Natu ostajata njihov ultimativen cilj. Doseganje obeh je naporno delo, ki pogosto ni povsem odvisno od njih samih, ne glede na to, kako vztrajno si to ponavljajo. Črnogorski premier Duško Marković je med zasedanjem poudaril, kako pomembno je, da so države aktivne pri oblikovanju svoje prihodnosti, »namesto da čakajo, da bodo to za njih storili drugi«. Toda dejstvo je, da brez podpore velikih težko pridejo daleč.
Širitev EU na Zahodni Balkan v bližnji prihodnosti je malo verjetna tudi zaradi premajhne zavzetosti Unije in zaradi težav, s katerimi se ta spopada. Širitev Nata bo potekala hitreje, kar državam zagotovo prinaša neko olajšanje. Naslednja v vrsti za vstop je Makedonija.
