Tiskane izdaje
“Seveda s sredinsko-sredinskim in človekoljubnim imenom,” je še dodal.
Odgovoril sem mu: “Meščanska? That’s so 19th century! Bolje bi bilo, če bi se stranka deklarirala za urbano desnico. To bi v Sloveniji vžgalo.”
Res: če bi me kdaj pičilo, da bi se včlanil v kakšno stranko, bi se morala imenovati Stranka urbane desnice (SUD).
No, tudi z meščansko bi bil zadovoljen. In ne, ne bi se prav včlanil. Samo nič ne bi imel proti, če bi mi kdo prilepil to nalepko.
Na prvi pogled ni bolj urgentnega vprašanja in podvprašanja od tega, ali bo politična levica preživela (in ali je sploh še za kakšno rabo), in drugič, ali je desnica, ki jo bo verjetno nasledila na oblasti, sposobna voditi državo v demokratičnih okvirih.
Vprašanje je irelevantno.
V junijski številki Razpotij – priznam, prvič slišal: gre za brezplačno revijo, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške – so pripravili dosje o levici in desnici. K sodelovanju so povabili deset družboslovcev različnih poklicev, profilov, pripadnosti, prepričanj in jim zastavili vprašanja o definiciji levice in desnice, o današnji relevantnosti teh dveh pojmov in o tem, kaj bi ju lahko v prihodnosti nadomestilo.
Moj profesor dr. Janko Kos z zanj značilno akademsko nonšalanco pravi v Razpotjih, da sta levica in desnica “politično-ideološka”, “publicistična”, “novinarska”, “za vsakdanjo rabo primerna” pojma; v slovenski rabi zadnjih dvajsetih let kot levico označujemo “tisti del političnega prostora, ki se sklicuje na NOB in ideološko dediščino komunistične revolucije, predvsem pa hoče nadaljevati stari kulturni boj v Cerkvijo in krščansko javnostjo”; za desnico pa velja tisti [del], ki takšnim težnjam “nasprotuje ali pa se tega kulturnega boja noče udeleževati”.
V življenju sem se marsikaj od marsikoga naučil, toda najbolj sem se naučil misliti od dveh profesorjev na fakulteti: poleg Kosa še od dr. Andreja Capudra. Ne morem trditi, da imata zasluge za mojo današnjo afiniteto do urbane, meščanske desnice, saj na njunih predavanjih nikoli ni bilo govora o politiki. Vendarle pa se mi zdi zgovorno, da sta mi toliko dala ravno poznejši kulturni minister v Demosovi vladi oz. član Zbora za republiko.
Enkrat moram dognati, s čim si desničar zasluži kompliment, da ga levičar prepozna kot “žlahtnega konservativca”.
Kos še piše: “Posledica te pojmovne rabe, ki je razmeroma nizka, nereflektirana in v evropskem smislu provincialna, je ta, da ostajajo razlike med levico in desnico na politični, gospodarski in socialni ravni nejasne in izbrisane.” Ta dva pojma pa bo “najprimerneje nadomestiti z nasprotjem med totalitarizmom in demokracijo”, ki ju oba “ne samo presega, ampak tudi razveljavlja”; “totalitarizem je lahko levi ali desni, s tem se razlika med obojim izničuje. Z demokracijo pa je tako, da ne more biti niti leva niti desna, saj drugače ne bi bila demokracija, ampak bi se spreminjala v to ali ono različico totalitarizma.”
Kosovo predpostavko si razlagam takole:
Ali bi nam bilo vseeno, če bi imeli na oblasti desno, toda najbolj genialno vlado z najbolj učinkovitim premierom in ministri, da bi se nam cedila med in mleko, da bi Slovenija res postala Silicijeva dolina ter kulturno središče sveta za nameček, da bi bili zadovoljni vsi od študentov pa do penzionistov, pri tem pa bi uvedla obvezen verouk v šole, prepovedala splav, vrnila Cerkvi še kak gozd ali graščino, omejila svobodo medijev, onemogočila istospolne poroke in posvojitve? (Pardon, to je vendar že ta leva vlada zdaj onemogočila.)
Zdaj pa si predstavljajmo ideološko enako prenapeto levico, ki bi na oblasti dosegala enake uspehe kot zgoraj omenjena desna vlada, pri tem pa bi njen državni aparat poveličeval partizanskega duha, podeljeval odlikovanja korifejam bivšega režima, se prepiral z whistleblowerji okrog pobitih domobrancev in se posmehoval konservativcem s Cerkvijo na čelu v brk.
Bi ideološko tako ekskluzivna levica in desnica sploh lahko bili tako uspešni? Je to združljivo? Najbrž je. Živeli bi v izrazito levi ali desni demokraciji in bi se verjetno počutili tako, kot da živimo na Kitajskem. Tamkajšnja ureditev pa je bolj totalitarna kot demokratična.
Hipotetična modela sta zamišljena tendenciozno, saj hočem z njima povedati naslednje: vse te levičarske prenapetosti po zaslugi aktualne vlade spremljamo že skoraj tri leta, pri čemer pa so dejanski rezultati daleč od zgoraj opisane Indije Koromandije. Po drugi strani pa so našteti hipotetični ekscesi potencialne desne vlade le nabor ideoloških groženj, ki jih njihovi politični nasprotniki potegnejo iz klobuka vsakič, ko se pokaže verjetnost, da bi se politična večina utegnila preseliti na desno.
Slovenski politični prostor je anomalija. Po številu volilcev je uravnotežen ravno toliko, da lahko na volitvah zmaga ena ali druga opcija. V ideološkem in vrednostnem smislu pa je asimetričen.
Levi volilci so prepričani, da desnica ne bi smela biti na oblasti, ker bi to lahko ogrozilo ne več ne manj kot temelje demokracije.
Po drugi strani pa desni volilci mislijo, da levica – vsaj glede na trenutne rezultate, če že ne nasploh – ne zna vladati in da niti ne bi smela pretendirati na oblast, saj je slabo zakrinkana in še slabše reformirana naslednica nedemokratičnega režima.
Argumenti enih in drugih so različni tudi po naravi, ne le vsebini. Dejstvo je, da je tradicionalno levičarsko svarilo pred zlohotnostjo desnice bolj hipoteza kot pa dejanski argument.
Pa tudi desnica operira z moralno predpostavko o neprimernosti, če ne celo nelegitimnosti levice za vladanje. To sicer ni za lase privlečeno, vendar bi se morali omejiti na le najtrdnejše argumente, o katerih ni možna ideološka razprava. Eni in drugi bi morali opustiti moraliziranje in se odpovedati presodkom in ekstravagancam.
Asimetričnost političnega prostora pa je predvsem v tem, da levo volilno telo in mainstream mediji enačijo demokracijo z levičarstvom, desničarstvo pa vidijo kot grožnjo demokraciji. Ta nazor temelji na partijski averziji do meščanske desnice – celo nje! –, ki jo je pred skoraj dvajsetimi leti perpetuirala v naš čas Spomenka Hribar s svojim famoznim tekstom Zaustaviti desnico. Seveda pa to ne bi moglo biti dlje od resnice.
Stranka meščanske, urbane desnice bi nam res prav prišla. Seveda zakrinkana s sredinskim, levičarjem prijaznim imenom in programom.
