Oh, Evropa: 1914–2014

V belgijskih mestih je ohranjanje spomina na veliki vojni prejšnjega stoletja del njihove identitete. Nemškemu vdoru v nevtralno državo poleti 1914 je sledila britanska vojna napoved Berlinu. Samo v eni od večmesečnih bitk pri flandrijskem Ypresu, kjer so Nemci prvič uporabili bojne strupe, je bilo več kot pol milijona mrtvih, ranjenih, pogrešanih. Tako v Belgiji kot drugih vpletenih deželah bo letošnje leto, sto let po začetku prve svetovne vojne kot »prakatastrofe« 20. stoletja, v znamenju zgodovine.

Za evropsko politiko je bila zgodovina dolgo priročno orodje za utemeljevanje EU. Evropska integracija je nastala na ruševinah stare celine kot nauk iz druge katastrofe v letih 1939–45, ki vsaj za del avtorjev velja za nadaljevanje prve, Velike vojne. Po takšni logiki je bilo med njima le dvajsetletno premierje. Tako obe skupaj postaneta nekakšna tridesetletna vojna 20. stoletja z milijoni žrtev, razpadom starega reda in delitvijo Evrope po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije.

Šele s padcem berlinskega zidu in propadom drugega totalitarizma pred četrt stoletja (še ena letošnja okrogla obletnica) se je Evropa, osvobojena posledic vojn, lahko začela združevati. Ne le letošnja 100. obletnica, marveč tudi politične razmere na stari celini so obudile spomin na odnose med velikimi silami, ki so po sarajevskem atentatu na Vidovo in med julijsko krizo leta 1914 drvele v vojno, ne da bi se zavedale, kakšna katastrofa se pripravlja.

Avstralski zgodovinar in profesor novejše zgodovine na Cambridgu Christopher Clark je lani objavil epohalno delo Mesečniki: kako je Evropa leta 1914 šla v vojno (The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914). V njem podrobno opisuje razmere v glavnih mestih, na zunanjih ministrstvih in na dvorih. Predstavi razmišljanja, dejanja in spletke glavnih akterjev, od beograjskih ekspanzionistov in carja Nikolaja II. do spopadov med vodilnimi diplomati v Quai d'Orsay in nesoglasij na Dunaju. Pod črto: katastrofa se je zgodila, ker so napačno ocenjevali položaj.

Kot mesečniki so šli v vojno, ki je sploh niso hoteli. Po drugi strani je ravnanje vseh velikih sil pripeljalo do nje. Clarkova knjiga, ki je v nekaj mesecih postala skoraj obvezno čtivo za evropske politike, je še spodbudila primerjave današnjih razmer v Evropi s položajem pred sto leti. Dolžniška kriza v območju evra je okrepila nesoglasja med državami, retoriko obračunavanja, politiko nacionalnega interesa. Tudi kanclerka Angela Merkel se je na zadnjem vrhu EU menda poigravala s Clarkovo primerjavo z razmerami pred sto leti.

Seveda nihče nima v mislih grozeče vojne, marveč politično ali gospodarsko katastrofo, ki bi se lahko zgodila, če evropska politika ne bo kos položaju. Z umirjanjem v kriznih državah so se razmere v območju evra sicer vsaj za silo stabilizirale, toda prihodnja leta bodo še gotovo vznemirljiva in dramatična. Nemčija ne bo opustila želje, da bi evrsko Evropo utrdila z več discipline in spoštovanja pravil. Vsaj Italija, Francija in Španija se postavljajo po robu »nemškemu modelu« integracije. Novodobni evropski mesečniki se še niso prebudili.