Oh Evropa: Bruseljska doktrina

Uradni cilji politike EU do vzhodnega sosedstva so slišati skorajda naivno. Onstran meja, med Belorusijo in Kavkazom, si želi prostor stabilnosti, varnosti, večje blaginje, spoštovanja človekovih pravic, pravne države ... Od širjenja prostora vrednot, na katerih temelji sama, naj bi imeli korist vsi. Zato se evropska politika s svojo mehko močjo ne znajde najbolje v položaju, ko Rusija njeno pozitivno politiko obravnava kot sovražno, kot ideološki geopolitični projekt, kot poglabljanje delitev v Evropi.

Dvodnevno zasedanje v Rigi je bilo kot učna ura novega evropskega realizma. Gruziji, Moldaviji in Ukrajini niti med vrsticami niso več ponudili slepila, da bi lahko vsaj v poldrugem desetletju postale članice EU. Širjenja skupnega prostora vrednot in ukrajinska kriza, v kateri je Vladimir Putin črno na belem pokazal, kaj je bilo v ozadju njegove izjave, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja, je za Unijo (pre)velik zalogaj.

Razmišljanje, da je EU pustila trojico držav na cedilu, je zato pretirano. Vse tri imajo na svojim ozemljih entitete pod nadzorom Kremlja, gospodarsko so na psu, državne strukture so bolj ali manj nedelujoče. Uniji po drugi strani niti v veliko manjših balkanskih državah kljub večjim vzvodom, večji količini denarja in večji politični volji, ni uspelo narediti preboja. Da ne omenjamo več novink, ki še danes ne izpolnjujejo znamenitih københavnskih meril iz daljnega leta 1993.

Bolj kot poskus evropeizacije vzhodnega sosedstva se v ospredje postavlja vprašanje, ali utegne rusko ravnanje povzročiti trajno destabilizacijo velike regije v varnostno praznem prostoru med Rusijo in Natovimi mejami. Pred prejšnjim vrhom vzhodnega partnerstva v Vilniusu in v želji po približevanju Kijeva je EU podcenjevala notranjo razdeljenost Ukrajine in Putinovo pripravljenost, da z vsemi sredstvi prepreči premik njenega težišča proti Zahodu in brez zavor ukrepa, ko začuti, da so njegovi cilji v sosedstvu ogroženi.

Ko je bilo vzhodno partnerstvo pred šestimi leti zasnovano, se Putin ni zanimal zanj. Obravnaval ga je kot eno od kopice praznih bruseljskih politik. Tudi pogajanja EU in Ukrajine o pridružitvenem sporazumu ga niso zanimala. Šele po drugem prihodu v Kremelj je nedvoumno pokazal, da »širšo Rusijo« obravnava kot sodobno doktrino Brežnjeva, ki je zapovedovala omejeno suverenost socialističnih držav. Kljub zaklinjanju, da si vzhodne partnerke lahko same izbirajo zavezništva, je po Rigi očitno, da se Unija vsaj spogleduje s strateškim kompromisom z Moskvo.

Tak scenarij sta Kai-Olaf Lang in Barbara Lippert z Nemškega inštituta za mednarodno politiko in varnost označila za strateško usklajevanje. Po njem bi se Unija hotela pragmatično rešiti težav v odnosih z Rusijo in priznati njene posebne interese v škodo suverenosti vzhodnih sosed. V takem kontekstu ne bi smelo biti zanemarljivo, da je Putin začel razglašati pakt Ribbentrop- Molotov, ki je pripeljal do sovjetsko-nemškega razkosanja Poljske, sovjetske zasedbe baltskih držav in tudi zimske vojne na Finskem, za Stalinovo modro taktiko. S takim popuščanjem EU sosed ne bi le pustila na cedilu, marveč bi tudi zavrgli opevane evropske vrednote.