Oh, Evropa: Celina siromakov

Nemci so najbolj siromašni v območju evra. To ugotovitev je FAZ potegnil iz odmevne študije ECB o premoženju povprečnega gospodinjstva v evrskih državah. Na drugi strani naj bi bile sredozemske krizne države, od Cipra do Španije, daleč od kakršnega koli splošnega pomanjkanja. Ciprčani so bojda drugi najbolj bogati v denarni uniji, takoj za Luksemburžani. Skratka, da morajo v krizi manj premožni reševati države z razmeroma bogatim prebivalstvom.

Neuradno sporočilo študije, ki je v severnih državah plačnicah še okrepila predsodke do smotrnosti dosedanjega načina reševanja Grčije & Co., se glasi, da Sredozemci neupravičeno dobivajo pomoč. Take razlage še krepijo ločevanje območja evra na sever in jug, ki da stojita drug proti drugemu z nasprotujočimi si interesi. V frankfurtskem Eurotowru so z izsledki potrdili tezo novodobnih nasprotnikov evra, češ, skupna valuta ne združuje Evropejcev, marveč jih razceplja.

Sama študija je imela kopico metodoloških značilnosti, ki njeno sporočilnost postavljajo pod vprašaj. Levji delež premoženja gospodinjstev namreč predstavljajo lastniška stanovanja. Ker Nemci, predvsem v mestih, stanovanja praviloma najemajo, je njihovo premoženje po metodologiji ECB manjše. Po študiji ima povprečno nemško najemniško gospodinjstvo le malce več kot 10.000 evrov premoženja. Ker so podatki za Španijo vzeti iz časa pred zlomom nepremičninskega trga, so razlage o premožnem povprečnem Špancu še bolj na trhlih temeljih.

Kdor bi o položaju sodil zgolj na podlagi študije, bi pisanje o širjenju revščine v sredozemskih članicah, množični brezposelnosti, spodkopavanju socialne države, pomanjkljivi zdravstveni oskrbi in prisilnih izselitvah neplačnikov hipotekarnih posojil lahko označil za medijsko pretiravanje. Še več, ikonografijo z demonstracij, na katerih Angelo Merkel rišejo z brčicami v slogu Adolfa Hitlerja, bi razumel kot izraz osupljive nehvaležnosti ljudi, ki želijo, da bi Nemci plačevali še več za ohranjanje njihovega življenjskega standarda.

Davkoplačevalci na severu so že tako siti prevzemanja tveganj za reševanje bank in zadolženih držav na svoja pleča. V takih okoliščinah bodo krizne države očitno morale več narediti same, saj je v njih očitno dovolj premoženja. Ciper je bil postavljen pred zid. Vzeti je moral, kjer je bilo kaj vzeti – na bančnih računih. Evropski vrh sicer zatrjuje, da ciprski primer nikakor ne bo model za prihodnost, a zasnova prihodnjega reševanja evropskih bank temelji na enaki logiki. Pred davkoplačevalci, še zlasti tujimi, bodo na vrsti za plačilo lastniki bank, njihovi upniki in varčevalci.

Sama študija le posredno razkriva ključno slabost kriznega menedžmenta. Države, ki se morajo podrediti varčevalno-reformnemu nareku trojke, zategujejo pas predvsem ljudem, ki že tako nimajo veliko in so odvisni od socialnih transferjev. Bogatim z vilami, bazeni, jahtami, razkošnimi avtomobili in računi v davčnih oazah niso kos. Ti krize na svoji koži ne občutijo. Čeprav trojka zapoveduje bolj učinkovito pobiranje davkov, davkarija laže stisne kakšnega majhnega trgovca kot bogataša, povezanega s politiko.