Oh, Evropa: Nato za Črnogorce

V primeru Črne gore je posebej pod drobnogledom vzpostavitev vojaške obveščevalne službe.

Objavljeno
23. junij 2014 10.25
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Nato velja za najmočnejše vojaško zavezništvo na svetu, toda njegovo delo v centrali blizu bruseljskega letališča, kjer dela več kot 4000 njegovih uslužbencev in predstavnikov članic, je videti veliko bolj birokratsko: diplomati iz 28 zaveznic morajo akribično usklajevati različne deklaracije, ki pozneje pridejo na mizo veleposlanikov ali ministrov. Nato seveda ima politično dimenzijo in logično je, da imajo v njem največjo težo ZDA, ki imajo kar tri četrtine izdatkov za obrambo celotnega zavezništva.

Ko so na mizi manj vojaška in bolj politična vprašanja, so stare evropske članice veliko bolj vplivne. Ena od takih političnih tem je širitev Nata. Država kandidatka mora sicer izpolnjevati bolj ali manj jasne pogoje za članstvo, a na koncu je odločitev politična. Na Natovem vrhu v Bukarešti leta 2008 sta Francija in Nemčija ustavili predsednika ZDA Georgea Busha, ki si je prizadeval za vključitev Gruzije in Ukrajine v akcijski načrt za članstvo, s katerim bi bili državi kar resno na poti v zavezništvo.

Ukrajina se je pozneje odpovedala želji, postati članica, Gruzija je še vedno v čakalnici z balkansko trojko: BiH, Makedonijo in Črno goro. Edina med njimi, ki bi lahko kmalu vstopila v Nato, je Črna gora. Četudi bi bila z okoli 625.000 prebivalci med manjšimi članicami, so njene želje na diplomatskem parketu povzročile kar nekaj vrveža. Njene zagovornice so prepričane, da bi Podgorica na vrhu Nata septembra v Walesu morala dobiti vabilo za članstvo.

Seveda je zadeva v Natovih diplomatskih mlinih. Kar nekaj vplivnih starih članic nasprotuje vabilu in omenja ne najboljše izkušnje s prejšnjimi širitvami EU, ko so sprejeli medse države z veliko korupcije in slabo delujočim pravosodjem. V primeru Črne gore je posebej pod drobnogledom vzpostavitev vojaške obveščevalne službe, ki mora delovati po Natovih standardih. Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo bo upravičen do zaupnih podatkov zavezništva in kako bo tehnično potekala izmenjava kočljivih informacij.

Zagovorniki Črne gore (najbolj glasni sta Slovenija in Hrvaška) opozarjajo, da zavezništvo ne bi smelo zanemarjati položaja na Balkanu, kjer se kopičijo frustracije, ki bi lahko hitro pripeljale do drugačnega, slabšega varnostnega položaja. Eden od argumentov zagovornikov je: v nemirih V BiH je bilo uničenih več stavb kot v vsem Kijevu v času Majdana. Z vabilom Črni gori, ki ima skoraj tretjino srbskega prebivalstva in bogato tradicijo odnosov z Rusijo, bi vsa regija dobila pozitivno sporočilo, ki ne bi bilo preslišano ne v Republiki Srbski ne v Srbiji.

Pred vrhom v Walesu bo še kar nekaj diplomatskega naprezanja članic. Čeprav bi razmere v Ukrajini lahko bile spodbuda širjenju Nata, je med starimi članicami očitno več pazljivosti glede tega, koga bi še lahko sprejeli medse. Le tri baltske države in nekdanje članice Varšavskega pakta si želijo čimprejšnje približevanje Gruzije. Utegne se sicer zgoditi, da Podgorica ne bo dobila pravega vabila, marveč le obljubo članstva, če bo izpolnila pogoje. Tudi v Nato bo Črna gora očitno hitela počasi.