OI so šov, SP pa bojišče

Vojens 2013, Ostrava 2015, pred tem in vmes pa še enkrat SP skupine A, dvakrat SP skupine B in Soči 2014. To je hokejska pot naših risov pod vodstvom selektorja Matjaža Kopitarja, ki je v petih letih spisala poglavje za filmsko upodobitev v slogu jamjaškega boba na ZOI v kanadskem Calgaryju. No ja, tako eksotičnega slovesa Anže Kopitar &. co v hokejskem svetu vendarle nimajo, a v vsakem primeru niso izpeljali nič manjšega podviga, kot so ga na primer Američani v Lake Placidu pred 35 leti, ko so »študenti« v finalu premagali nepremagljive sovjetske »amaterje«. Hollywood jih je nagradil s filmom Čudež na ledu (Miracle on Ice).

Slovensko-ameriška hokejska čudeža imata skupni imenovalec – Johna Harringtona. Eden od članov čudežnega ameriškega »teama« je bil zadnji selektor slovenske reprezentance pred Matjažem Kopitarjem. Pravzaprav so Američana v nekoliko nerodnem prevratniškem slogu odstavili igralci in nastavili Kopitarja. Seveda je bil oče našega najboljšega hokejista seznanjen z načrtom za odstavitev, ki morda ni bil najbolj »pošten«, a je pozneje dobil legitimnost v uvrstitvi na ZOI in 7. mestu v Sočiju.

Kvalifikacije za olimpijski turnir v Sočiju v danskem Vojensu so bile gotovo največji podvig tega rodu, navkljub tekmecema iz drugega hokejskega razreda najboljših. Toda Belorusijo in Dansko je slovenska homogena in kakovostno uravnotežena selekcija brez dveh najboljših, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, a s Kopitarjem ml. št. 2, Gašperjem, presenetila in svetu poslala izjemno pozitivno sporočilo: da je, podobno kot v mnogo bolj razširjenih športih, tudi hokej odprt za vse, ki so srčni, bojeviti in imajo tudi kaj znanja. Pa čeprav premorejo vsega sedem pokritih lednih dvoran in manj kot 100 resnih hokejistov.

Pri skromnem številu dvoran in hokejistov pa se slovenska hokejska zgodba pravzaprav začenja in končuje. Ni je debate, pa če je še tako vroča in prepletena z ljubljansko-jeseniškimi prerekanji o tem, brez koga slovenski hokej ne more, da ne bi imela vselej istega – patetičnega – zaključka.

Napovedi o tem, da sta na Češkem ulovljiva tudi četrtfinale in ponovitev olimpijskega izida, so se razblinile na najbolj krut način. Slovenija je že pred zadnjo (današnjo) tekmo, ki je bila po najslabšem možnem scenariju načrtovana za ključno za obstanek v najmočnejšem razredu, znova že v skupini B. Za zveste hokejske navdušence v Sloveniji se bo letošnje SP na Češkem nocoj tako izšlo z velikim razočaranjem. Toda to je realnost, ki jo je za dobro leto prikril olimpijski šov. Tekme na OI so za reprezentance kakovostne ravni Slovenije izključno to, nekakšen »party-time«, priložnost za oglaševanje in razkazovanje, ki ne more imeti slabega tekmovalnega izkupička. Svetovna prvenstva v skupini A ali B so izključno bojišča, na katerih je lahko Slovenija le zmagovalka ali poraženka. Enako kot druge tekmice.