Olimpija? To je kapitalizem!

Za vse uspehe in neuspehe je pri Olimpiji en sam krivec, predsednik Milan Mandarić.
Fotografija: Milan Mandarić se znova sooča s krizo vodenja. Foto Igor Mali/Slovenske novice
Odpri galerijo
Milan Mandarić se znova sooča s krizo vodenja. Foto Igor Mali/Slovenske novice

Predsednik NK Olimpija Milan Mandarić je z odstavitvijo trenerja Igorja Bišćana dodobra pretresel ljubljansko in tudi slovensko športno javnost. Njegova poteza me ni presenetila, niti razočarala, ker v nogometnem profesionalizmu vendarle vlada razum pred čustvi. Za čustvene podpornike Zagrebčana je morda daleč od razumnega. Toda za nekoga, ki ve, kdo je plačnik uspehov in neuspehov, je veliko bolj razumljiva, kot je pretirano čustvovanje navijačev s trenerjem. Izbrali so si ga za simbol boja proti – po njihovem – nesprejemljivi miselnosti ostarelega samodržca.

Nisem bil ravnodušen ob vsem, kar se je dogajalo. Najprej, da se bo Mandarićevo bratenje z navijači spremenilo v zanj neposrečeno poglavje, je bilo mogoče pričakovati. Praviloma se v nenaravni koaliciji in v družini najprej sprejo med seboj. Ni kaj, tanka je linija med ljubeznijo in sovraštvom. Drugič, Mandarićeva nespretnost pri komuniciranju z javnostjo mi je dala misliti, kako je mogoče, da poslovneža takšnega kova, kot je predsednik, napake iz preteklosti ne izučijo prav veliko. Dela jih že vse od svojega prihoda. Pa vendar tudi zmaguje. Nadalje, Bišćanova drža fanta, ki bi rad delal samo to, kar najbolje zna (le kdo ne bi, pa bil še dobro plačan za to), je bila pisana na kožo miselnosti našega okolja, v katerem jo najbolje odnesejo tisti, ki se javnosti, ki povrhu površno ali sploh ne pozna podrobnosti iz ozadja, prikazujejo kot nedolžno jag­nje. Bišćan je delal ravno to, bil je tiho in marljivo delal, pred javnostjo ni niti enkrat dvignil glasu ali potožil, da je ogrožen ali da mu kaj manjka, od Mandarića je prejemal plačo, ni pa uslišal njegovih zahtev (ali prošenj?). V primerjavi z njegovimi predhodniki mu res ni nič manjkalo oziroma imel je več kot kdorkoli drug pred njim.

Lansko zimo sem zapisal, da je za vse Olimpijine težave krivec lahko samo eden, in to je predsednik. Tudi za uspehe, z letošnjim vred, ki ga pripisujejo trenerju. Mandarić si ga upravičeno lahko lasti. Ni menjal trenerja, ko ga je želel. Ni ga menjal niti po fiasku v Evropi. Zasluge mu pripisujem na tak način, kot jih navijači trenerju. Ker da je bil Bišćan glavni krivec, da se je Darko Milanič branil s štirimi napadalci, da je od Boga (trenerja) pozabljeni Andrej Vombergar utišal Ljudski vrt, da je dobršen del sezone s prefinjenim občutkom brusil formo za odločilna zadnja dejanja Roka Kronavetra, da je marsikatera sodniška odločitev šla v Olimpijin prid, da se je Domžalčan Klemenčič zaletel kot ...

Mandarićev boj z navijači, veščimi upravljanja družbenih omrežij, po katerih bi bilo mogoče sklepati, da so Stožice polne navijačev s plačanimi vstopnicami na vsaki tekmi, je domala prenesena ideološka bitka s političnega parketa. Če imamo na eni strani kapitalista, ki naj bi bil odgovoren do svojih ovčic, so na drugi idealisti, ki upajo, da bo kapitalist dober stric, ki bo stregel njihovim željam. Tisti trenutek, ko ne bo več plesal po njihovem okusu, se mu bodo uprli. S pomembnim dodatkom, ne bo jim treba prevzeti odgovornosti za čisto nič slabega na tem ljubem svetu.

Ampak tudi navijači so se soočili z realnostjo. Ni jim bil po godu Izet Rastoder (ni bil idealen), pa Rok Kronaveter (Mariborčan), zdaj Mandarić (kapitalist). Kdo bo četrti? Prav lahko, da ga ne bo. Ob nadaljevanju Mandarićevih slabih potez in navijaškem metanju polen pod noge je na obzorju rojstvo tret­je Olimpije!

Olimpija, to je kapitalizem!