Original

Davno davno, morda imam odsihmal celo kako svojo podobo, sem se zaril v fotografiranje. In seveda bil seznanjen, da je eden in edini slovenski fotograf Joco Žnidaršič v tej branži, dasi reportažni, ne studijski, prejel najpriznanje, world press photo. Tudi osebno sem ga poznal, dolgo pozneje fotografiral njegovo dlan z odškrnjenim prstom. Mojster je bil avreoliziran za fotke s triglavskih strmali, menda je čakal, da se sto žensk, kakšna več ali manj, vrne z očaka, uzrl pa prelomen prizor – tedaj so gorske koče še s konji oskrbovali, pa se je pred fotografovimi očmi, očesom, vzpenjajoče se živinče prevrnilo, s tovorom in vodnikom, pomočnikom, nastal je kotaleči se kolobar, črne štrline na belem ozadju, tegobno, fotografsko izjemno.

Več deset mesecev pozneje na teve strmim v oddajo o nosaštvu pod julijske koče, pogovor s starosto prenosa, kot so kalvaričnemu početju pravili, Alojzom Lipovcem. In v kader prikolesari fotograf in grči iz Zgornje Radovne, padli konj je bil njegov, prinese uokvirjen trenutek znamenitega prevračanja. Bilo je zaigrano, a bilo je toplo.

Spet je precej Grosupeljščice moralo preteči, da sva ona in jaz hišico pokonci postavila. Notranje stene so bile prazne, in ker je bilo zabijanje žebljev edino fizično zahtevnejše delo, ki sem ga prispeval pri rasti zavetja, je bila praznina kmalu popolnjena s fotoizbrankami znancev iz ustvarjalnega foha. Svetlobni zapisi mojih izmišljij ob domače ognjišče ne sodijo. Niso za otroke. Hiša še ni bila fasadirana, ko je na južni steni dnevnosobnega kotička bing­ljala nosaška nezgoda. Vse fotke sem, je že treba povedati, priberačil, si jih prišenkal, kajne.

Okej, drugam. Če malo pretiravam s primero, analogno oskrbovanje gorskih koč so sredi devetdesetih pri nas zamrznili, odpihnilo ga je digitalno, no, nečloveško, neživo, helikoptersko. Ko pa sem pred štirimi leti zaznal vznik nekdanjega početja, odmev kopit proti koči pri Triglavskih jezerih, sem si želel biti zraven. Po zapletih, zmuzljivi Bohinjec, ime sem žalibog pozabil, me je vlekel za genitalije skoraj dva meseca, preden sem le stopil na Blato, planino, kajne, in z mladim vodnikom tri ure gledal konjske riti s stokilskim tovorom, da smo prikopitljali do jezerskih oči. In se teden pozneje v krepčilo doživetega ustavil tudi pri legendi, v Zgornji Radovni, pri Psnak, pri Alojzu. Ura pohajanja v zgodovino je zbrzela, en spomin je spodrinil drugega, noči priprav, dnevi težaštva, v zahvalo pa, ko se je izteklo, nič. Tako naravnostnega govora, ki bi nevajeno uho utegnil prestrašiti, užaliti, ne pomnim. Ampak, prav je (bilo) tako. Po njegovo. Po Alojzovo. In fotografiral sem ga, blizu doma, onkraj cestice, na travniku, z dolino Krme in vrhovno kuliso v ozadju. Pomnim, da mi je bila fotka všeč.

Pa odgalopiram v letošnji sedmi mesec, ona in jaz in najina se ustavimo, počitnikovalci, pred gostilno, turistično kmetijo v Radovni, staro mamo z vnučkom, morda vnukinjo v vozku povprašam, ali lahko pod njihovimi (neznanimi) drevesi, tako sem bukov, da ne ločim hrasta od bukve, parkiramo, bomo nazaj grede kaj naročili. Ni bilo niti najmanjšega problema. Ker slutim, da je Alojzova žena, jo povprašam po njem. Pa je že pokojni. Ko povem, da sem bil pred leti pri njih, se z njim pogovarjal, vdovi, se mi zdi, oživijo oči: »A vi ste tisto fotografijo naredil!« Ja, ko se je Alojz poslovil, so jo iz časopisa preslikali, opozorjeni, da bo kvaliteta kilava, pa so jo vseeno izdelali in je pokojnika spremljala na zadnji poti in potem v hiši nekaj časa visela, če sem prav razumel.

Pri mladi natakarici se pozanimam za staromamino ime, Ivanka je, naslov je bil na računu, torej ... Z mojimi digitalnimi dosežki je tako kot z analognimi početji – večinoma so zadeve urejene po edinem ključu, ki ga premorem – po naključju. A ker sem onega dne, ko sem novinaril na Bohinjskem – počutil sem se kot v zgodbi Samo bedak in konji (in vodnik) – pot pod nogami in pot pod pazduho čutil debelih šest ur, se je nabralo za več kot sto posnetkov prenosa. In v mapo sem, kakšno naključje, naknadno pripel tudi Alojza, samo enega. Posnetek iz septembra leta enajst – te dni ga oddam računalniško, da ga vržejo na občutljivi papir, uokvirim, zaščitim z bunkicami in odpošljem.

Tja, kjer je Krma, kjer je krme za obilo lepih zgodb. Ta se je zdela meni.