Osamljena zmaga Islandije

Islandci so imeli prav, da so dvakrat odločno zavrnili plačevanje računov, ki so jih naredili njihovi lahkomiselni ali grabežljivi rojaki skupaj s še nekaj tisoč prav takšnimi Evropejci.

Tako se vsaj zdi po končni odločitvi sodišča gospodarskega združenja Efta. Omenjeno sodišče je razsojalo o tožbi, ki sta jo proti Islandiji vložili Velika Britanija in Nizozemska. Državi sta ob podpori evropske komisije v Bruslju od vlade v Reykjaviku zahtevali, naj jima izplača blizu pet milijard evrov, kolikor sta po propadu islandskih bank namenili za odškodnino okoli 5000 svojim državljanom, vlagateljem v te banke. Očitno se ti britanski in nizozemski državljani, ki so jih pritegnile ponudbe visokih obresti, po bankrotu islandskih bank niso hoteli postaviti v vrsto z drugimi upniki in so vsaj nekaj denarja iztržili od prodaje premoženja teh bank. V obeh pomembnih evropskih prestolnicah so bili očitno prepričani, da bodo zlahka opravili z vlado majcene Islandije, med drugim tudi zato, ker bi se ta državica rada pridružila Evropski uniji. London se je ob zahtevi, ki jo je poslal v Reykjavik, skliceval celo na lasten britanski zakon proti terorizmu, ki naj bi bil podlaga za zaplembo premoženja bankrotiranih islandskih bank.

A vse težko topništvo, podprto z grožnjami, da bosta vladi v Londonu in Haagu, če ne bosta dobili odškodnine, onemogočili vstop Islandije v EU, v tem primeru ni pomagalo. Islandci so na dveh zaporednih referendumih zavrnili zahtevo po izplačilu odškodnine. In sodišče Efte je njihovo odločitev razglasilo za pravilno s približno takšno obrazložitvijo: v primeru popolnega propada celotnega bančnega sistema določene države (98-odstotnega propada v tem primeru) država ni dolžna poravnati izgub deponentov teh bank.

Medtem ko bodo pravniki brez dvoma še dolgo razpravljali, ali je bila ta odločitev pravilna, so si Islandci že zdaj zaslužili naziv edinih davčnih zavezancev v krogu premožnih držav, ki jim je v krizi uspelo zavrniti zahtevo, naj plačajo račun za tuje pakcarije. Kajti omenjena razsodba je dokončna: ne obstaja ne pravica do pritožbe ne višja instanca, ki bi proučila to pritožbo.

Islandci lahko upravičeno trdijo, da so v tem smislu edini in edinstveni, kajti celo tam, kjer se hvalijo, da imajo davčni zavezanci korist od naložb v reševanje bank, ostaja odprto vprašanje upravičenosti računov, na katerih temeljijo te trditve. Na primer, trditve Washingtona, češ da je zvezna blagajna konec koncev zaslužila z reševanjem velikih bank, finančnih hiš, kot je AIG itd. Problem je v tem, da se v teh računih ukvarjajo zgolj z denarjem, ki je bil vložen v te hiše, in denarjem, ki so ga te hiše vrnile v proračun. Hkrati ni izračunov o tem, kolikšno ceno so zaradi zdaj že štiriletne politike ničtih obresti plačali in jo še vedno plačujejo pokojninski in drugi skladi. Ta politika se seveda izvaja predvsem zaradi bančnih izgubarjev. Verjetno je tudi dobra ali vsaj neizogibna kot ovira, ki preprečuje, da bi se sedanja kriza sprevrgla v deflacijsko krizo, kakršna je svet prizadela v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pri vsem tem imajo prav omajane finančne ustanove največ koristi od politike ničtih obresti. Za številne sloje ali skupine v družbi pa računi takšne politike zagotovo ne morejo biti nič manjši od denarja, ki so ga neposredno vlagali v reševanje izgubarjev.

Islandci so torej za zdaj edini, ki imajo pravico do omenjenega naziva in edina izjema med davčnimi zavezanci po svetu, ki posredno ali neposredno trpijo zaradi tuje krivde. To zagotovo ni majhna stvar. Kako bi lahko omenjeno razsodbo pričakali, denimo, v Irski? Vlada v Dublinu je – v nasprotju od tiste v Reykjaviku – vse obveznosti propadajočih zasebnih bank prevzela za svoje, s tem pa državo z neznatnimi primanjkljaji in dolgovi državne blagajne v hipu pahnila v najhujšo krizo. To, da so nato odstavili oblast, ki je zagrešila to kolosalno neumnost, je preslaba tolažba za nesrečne davčne zavezance v tej državi.

Seveda je ni države, v kateri se med to krizo na bankirje in finančnike ne bi valili plazovi javnega ogorčenja. Predvsem ogorčenja proti tej vrsti kapitalizma, v katerem se zgodovinsko rekordni dobički privatizirajo, nič manj rekordne izgube pa socializirajo. Zato ni nič čudnega, da so politična vodstva premožnih držav po izbruhu krize skorajda soglasno obljubila prenehanje izvajanja slovitega pravila, da se številnim finančnim hišam ne sme dopustiti tega, da bi propadle, ker so prevelike. Povedano z drugimi besedami: če bi potonile, bi za seboj potegnile vse druge. Prenehanje izvajanja tega slovitega pravila pomeni obljubo, da davčni zavezanci ne bodo več prisiljeni plačevati računov, ki so jih bili prisiljeni plačevati v tej krizi.

Začenja se peto leto od takrat, ko je bila dana omenjena obljuba. Morda je čas, da nekdo preveri, ali je bilo kaj od tega uresničenega.

Ve se, kakšna prizadevanja so bila vložena v to, da se bančništvo in bančno poslovanje reformirata v napovedani smeri. Poleg ukrepov, ki jih poznamo pod nazivom Basel 3, so za evropsko območje vsekakor najpomembnejši ukrepi, ki jih je prejšnjo jesen predlagala komisija na čelu z guvernerjem finske centralne banke. Zdi se, da je glavni namen prvih ukrepov težnja, da bi se varnost bančnega poslovanja dosegla tudi tako, da bi se skrajšali roki, v katerih banke nabavljajo in vlagajo sredstva. Glede na predlog komisije, ki jo vodi Erkki Liikanen, bi se ta varnost izboljšala s tem, da bi tradicionalne bančne posle (na drobno) ločili od bančnih poslov trgovanja z vrednostnimi papirji oziroma, preprosto povedano, gre za ločitev hazarderskih od drugih bančnih poslov. To bi bile zakonito ločene poslovne enote, tako da se poslovanje z vrednostnimi papirji ne bi moglo – tako kot zdaj – opirati na varne depozite. Čeprav to še ne zagotavlja tega, da se tisti, ki so preveliki, da bi propadli, ne bodo znova obesili na vrat davčnim zavezancem, gre očitno korak v tej smeri.

Ni treba kdove kako raziskovati, kateri so razlogi, ki govorijo v prid takšnemu preobratu. V soočenju s stvarnostjo te krize so si glede vrednosti univerzalne banke, ustanove, ki se pod eno streho ukvarja z vsemi mogočimi finančnimi posli, premislili tudi nekateri od najbolj znanih agitatorjev takšne banke. Med njimi tudi Sandy Weill, ki je newyorško Citibank z različnimi fuzijami povzdignil v status največje finančne hiše na svetu, a sta bila zato tudi propad te hiše v sedanji krizi in rešilni obroč med največjimi. Banke in druge finančne ustanove so se prav s svojimi posli s papirji med seboj tako prepletle, da jih je nevarno prepuščati usodi.

Vse kaže, da je največja potreba po takšni reformi na evropskih tleh. Kajti, kot ugotavlja vodilni komentator londonskega finančnega dnevnika, evropski bančni sistem ni le prevelik, da bi lahko propadel, temveč je tudi prevelik, da bi ga lahko reševali. Na papirju znaša vrednost premoženja v ameriških bankah 80 odstotkov domačega proizvoda države, v evropskem primeru pa je ta številka kar štirikrat večja (350 odstotkov domačega proizvoda). To pomeni, da so evropske banke do te krize hazardirale precej huje od ameriških. Govori se celo, da se je pred izbruhom krize napihnil največji bančni balon v finančni zgodovini.

Medtem ko se omenjajo tudi drugi predlogi prikazovanja prizadevanj, da bi se nekaj od omenjenih obljub uresničilo, o rezultatih, vsaj za zdaj, ni mogoče govoriti, hkrati pa tudi velike banke vse pogosteje protestirajo proti glavnim idejam omenjenih predlogov. Zdi se, da uspešno. Zadnja novost je, da je komisija v Bruslju odrekla podporo predlogom komisije Erkkija Liikanena o ločitvi bančnih igralnic od drugih poslov.

Francoski rek pravi, da nekatere stvari ostajajo enake, pa naj si še tako prizadevamo, da bi jih spremenili. Morda nekaj o tem pove tudi prihod enega od bančnikov v Davos. Lloyd Blankfein, prvi mož banke Goldman Sachs, se je na forumu v Davosu pojavil prvič po petih letih. V teh petih letih seveda banke in bančniki tukaj niso bili ravno priljubljeni, še zlasti ne finančni velikan z Wall Streeta, ki mu, upravičeno ali ne, pripisujejo vlogo enega večjih negativcev v tem kriznem filmu. Torej je povsem mogoče, da takšen obisk priča o resničnosti omenjenega francoskega reka: za banke, takšne ali drugačne, se ni nič kaj dosti spremenilo. Obljuba, da ne bodo reševali bančnih izgubarjev z denarjem davčnih zavezancev, ostaja to, kar je bila. Obljuba.

Razen na Islandiji torej v teh stvareh davčni zavezanci nikjer na svetu še nimajo razloga za proslavljanje.