Ožičeni in zaplankani

Zoper žico z rezili so prejšnji teden vstali župani ožičenih primorskih občin, za njimi je vstala še vsa ožičena Primorska. Z eno izjemo. V občini Ilirska Bistrica, kjer se je ograjevanje na Primorskem začelo, je ostalo le pri dveh izjavah v medijih. Župan je rekel, da je prav, da se z ograjo zaščitimo, predsednik krajevne skupnosti Jelšane pa je rekel, da je prav, da se z ograjo zaščitimo.

Na žico z rezili so precej bolj alergični na drugi strani meje. Najprej so to pokazali saboterji v Rupi, ki so zatrjevali, da so kos žice kar odrezali. Prejšnjo nedeljo je Radio Rijeka poročal, na moje presenečenje, o protestu na meji med vasema Sušak in Lipa. Naj ne bo pomote: Sušak je vas na slovenski, bistriški strani, Lipa je vas na hrvaški strani. Gre namreč za nekdaj enotni kulturni in vsakršni prostor. Pred 20 leti so si tako Sušačani kot Lipljani na cesti, ki jih je povezovala, želeli mejni prehod. Prehoda še danes ni, so pa zdaj postavili bodečo žico.

V nedeljo dopoldne so se tam zbrali, kot je rekel Radio Rijeka, predstavniki zakonodajne in izvršne oblasti Primorsko-goranske županije (PGŽ) z njihovim županom Zlatkom Komadino na čelu. Protestniki so nosili transparente, na katere so v lipljanski »hrvaščini« napisali »Tudi tukaj je Evropska unija«.

Ker o Slovencih, ki bi sodelovali v protestu, radio ni rekel nič, sem včeraj preverjala, ali res ni bilo nobenega. Samo za ilustracijo: župan PGŽ predstavlja 300.000 duš, naš 14.000, ampak, sem izvedela, nejeverna, našega tam ni bilo. Sušak je resda blizu, a so volitve še daleč. Bistriško čast so tako tam reševali kustos Pokrajinskega muzeja Koper, ki je doma iz Sušaka, in še nekaj prebivalcev sosednjih Novokračin.

A pravzaprav ne gre za nobeno čast, pa tudi za veliko ljubezen v nekdaj enotnem prostoru ne. Niso Rupljani alergični na bodečo žico na meji, ker je prerezala njihovo ljubezen do sosedov. Kar je ljubezni, je je le še med žlahto in prijatelji, v nekdanji skupni čezmejni fari pa je skupno le še pokopaliče v Jelšanah. So enostavno proti in večinoma užaljeni, ker jih je Slovenija na »tak«, ponižujoči način »odrezala« od Evropske unije. Kot se pred Slovenijo ograjuje Avstrija. Ne gre ne za ljubezen, ne za čast, ne za užaljenost. Gre za to, da bi morala proti postavljanju kakršnihkoli ograj sredi Evrope prva vstati župan in predsednik obmejne krajevne skupnosti, za njima pa še 13.998 duš.

Nič od tega se ni zgodilo in tako smo v Bistrici po novem ograjeni še od beguncev, Hrvaške in Primorske, še bolj kot doslej pa od zdrave pameti. To trditev bi lahko preverili z lokalnim referendumom. Če bi odstranitvi žice nasprotovalo toliko Bistričanov, kot jih je v nedeljo na referendumu zavrnilo enakopravnost istospolnih (72,35 odstotka), je samo vprašanje, pred kom ali čim se bomo ogradili prihodnjič.