Tiskane izdaje
Obiskovalci Ljudskega vrta najbrž niso prezrli veliko praznih prostorov pod tribunami prenovljenega štadiona. So v »tretji gradbeni fazi« in neuporabni. Razen dvorane za borilne športe, klubskih pisarn in še nekaj drugih prostorov v »lasti« NK Maribor je pogled v drobovje Ljudskega vrta, če odmislimo zunanjo obliko, precej klavrn. A tako je že vse od takrat, ko je leta 2009 odšel zadnji »zidar«.
Ljubljanske »ljudske« Stožice so velike in vsaj za športne boje dokončane. Ljudski vrt, na primer, ima še vedno zahodno tribuno, ki jo najeda zob časa, a ima slovensko posebnost – arhitekturno zaščiteno streho v obliki pokritega loka nad tribuno, zaradi česar obnova, kaj šele nova rešitev, še nekaj časa ne bo mogoča. Podobnost z zaščitenim Plečnikovim štadionom je naključna! Mimogrede, Angleži so se legendarnemu Wembleyju odrekli, da so zgradili novega in še bolj bleščečega, v Oslu so štadion Bislett, ki so ga razglasili za enega od 20 največjih športnih prizorišč 20. stoletja, porušili in zgradili novega. Okolica (Stožic) štadiona in dvorane je v »tretji« fazi razpadanja in čakanja na investitorja, ki bo v županov projekt vložil nekaj deset milijonov evrov. Sprva pa je bil ocenjen na kar 350 milijonov €.
Od nogometnih betonskih utrdb vodi pot še v zimsko Planico – dolina pod Poncami se je spremenila v razkošen Olimpijski športni center. Nasploh sem mnenja, da je bilo navdušenje nad celostno planiško podobo precej narekovano in me je spomnilo na stare čase, ko drugačne ocene ali mnenja sploh niso bile dovoljena. Bog ne daj, da bi kdo imel pomisleke o projektu, ki so ga soustvarjali celo politični nasprotniki.
Vsi trije slovenski športni infrastrukturni čudeži, potem ko se je ljudsko navdušenje poleglo, si že delijo podobne težave. Imenuje so vzdrževanje oziroma kritje stroškov. Ljudski vrt je ujetnik upravljalca, Javnega zavoda za športne objekte Maribor, ki ima težave s pridobivanjem najemnikov z ustrezno ponudbo. Stožice so ujetnice stečaja graditeljev in tudi žrtve megalomanstva snovalcev, a pri MO Ljubljana spretno še najdejo načine za pridobivanje sredstev za vzdrževanje. OŠC Planica se bo prej ali slej in kljub zagotovilom vodilnih mož o ustreznem trženju znašel v položaju, ko bo financiranje obesil na pleča davkoplačevalcev in težave reševal s prelaganjem denarja iz različnih fondacij ter njej podobnih organizacij, ki skrbijo za slovenski šport. Na to je že opozoril predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin in je bil preslišan.
Značilnost vseh treh velikih projektov je, da imajo ob pozitivnih tudi negativne učinke. Vsi so povezani z načinom gradnje. Ljudski vrt in OŠC Planica sta bila zgrajena pretežno z evropskim sredstvi, Stožice pa s v javno-zasebnem partnerstvu.
Zdaj pa k bistvu: Ljudski vrt, Stožice in Planica nikoli ne bodo rentabilni in bodo tako ali drugače vzdrževali davkoplačevalci. Še dobro, da sta nogometni center na Brdu plačali FIFA in UEFA!
