Tiskane izdaje
Una mattina mi sono svegliato,
O bella, ciao bella, ciao bella, ciao, ciao, ciao!
Una mattina mi sono svegliato
E o trovato l'invasor.
O partigiano, porta mi via,
o bella, ciao bella, ciao bella, ciao, ciao, ciao!
O partigiano, portami via,
che mi sento di morir.
To je ena najlepših partizanskih pesmi na svetu, verjetno izpeljana iz neke še starejše, zato avtorja kajpak ni, je ponarodela bolj kot italijanska ali katera koli druga himna. Seveda smo dolžni vsaj malce slovenskega prevoda: Nekega jutra sem se zbudil, bella ciao, in sem zaznal okupatorja. Oh, partizan, odpelji me nekam, bella ciao, počutim se za umret.
Zakaj ta, pravzaprav slavna pesem, ki bi jo morali vpisati v zakladnico Unesca? Najprej zato, ker je lepa, svobodomiselna pesem univerzalna, ne glede na jezike, kulture, vere, civilizacije. »O bella ciao« je nazadnje v Trstu pred prepolno dvorano pel Vlado Kreslin, menda pa se je to ponovilo v Cankarjevem domu. Vlado vselej poje iz srca. In tu še droben dodatek: nekdo mi je po internetu poslal posnetek svete maše iz Genove ali iz okolice, ko župnik zaključi »uradni« del maše, potem pa dvigne občinstvo:
»Una mattina mi sono svegliato,
o bella, bella ciao …«
Partizanska pesem sredi cerkve, nekaj nezaslišanega! Vsaj v Sloveniji. In vendar gre za duhovni dosežek človeškega srca, ki ga je župnik v Genovi znal odpreti, na noge je dvignil vso cerkev, pri nas pa je toliko majcenih dušic, da vse skupaj ni vredno omembe. Pravzaprav izvotljenih dušic. Tu bi se morali zamisliti: Italija, domnevno gnezdo katolicizma, se gre Genovo in njenega župnika, ki maha z rdečim mašnim šalom »o bella ciao«, tu pa smo menda lahko samo tiho? Je tudi za nas kakšno jutranje prebujenje, s katerim pride nov dan?
Zdi se, da je ta družba zašla v mišnico, ko niti partizanske pesmi ne more več zapeti. Po italijanskih cerkvah se poje »bella ciao«, pri nas je celo Prešernova Zdravljica pod drobnogledom. Lahko bi pisali o tem, kako uničujejo gospodarstvo, industrijska podjetja, kakor da niso nič vredna, vendar gre še za nekaj hujšega: gre za »sistem«, ki ne more drugače funkcionirati, kakor da se zažre v vse temelje. Kot lubadarji. Če ne gre drevo, »delo« pač ni opravljeno.
In tu smo zagotovo na robu besednega, če hočete, ideološkega spopada. Gospod JJ je Slovenijo obrekoval, da je na robu finančne krize, kar v politiki počnejo samo filmski umotvori, zdaj pa opozicijo obtožuje nekakšnega ugovarjanja, »zoperstavljanja«. Rdeča zvezda je že prepovedana, Titove ulice so preimenovali, kmalu bo prepovedana Bella ciao? Je to primitivni politični sistem, ki deluje samo proti Sloveniji ali tudi proti univerzalnim vrednotam?
Počasi ali zelo hitro se moramo zavedeti, da (nekdo) Slovenije ne razgrajuje samo gospodarsko in finančno, ampak tudi duhovno, recimo z »reformacijo« celotnega šolstva, zlasti univerze. Vpeljuje se usmerjeno izobraževanje, ki smo ga pred desetletji že zavrgli, očitno pa je sedanjim voditeljem, ki bi radi imeli vodeno ljudstvo, to kot pri roki. Nekdaj je ta državica veljala za eno najbolj naprednih (po raziskavah javnega mnenja), kmalu bo očitno nekje v arabski puščavi.
Države izginjajo in nastajajo znova, tako ali drugače. Prej ali slej se pojavi nekdo z mislijo: Una mattina mi sono svegliato (nekega jutra sem se zbudil). Kdo se bo zbudil na Slovenskem, če imamo desnico zakrčeno, levico pa kot kravji drek? Priznati si bo treba, da je ta strankarska »demokracija« državico zapeljala v popolno brezvetrje, iz katerega se lahko izpluje samo z novimi jadri. Če govoriš proti strankam, se sliši brezbožno, ampak tako je!
Pravzaprav gre za to, da je ta družba »izgubila idejo«. Družba brez neke jasne zamisli tava v zgodovini; ZDA, na primer, so bile od Britanije ločujoče se države, pri čemer so prostozidarji na obeh straneh odigrali odločilno »diplomatsko« vlogo. Zdaj so, kar so.
O partigiano, poratmi via,
perche mi sento di morir.
