Pasti Prodijeve doktrine

Romano Prodi velja za razmeroma uspešnega italijanskega in evropskega politika. V obdobju, ko je bil v Bruslju na čelu evropske komisije, se je zgodila zgodovinska širitev na vzhod. Tedaj, leta 2004, kriz, ki so izbruhnile v prihodnjih letih in zamajale EU, še sploh ni bilo na obzorju in na stari celini je vladal optimizem. Italijanov priimek se je vrnil v evropski dnevnopolitični besednjak s katalonskimi prizadevanji za neodvisnost. S pojmom, ki je bil doslej bolj ali manj neznan − Prodijevo doktrino.

Na ravni EU − ki je zveza suverenih držav − je Prodi razvil pravno utemeljeno pravilo, po katerem ozemlje, ki se odcepi od članice in postane neodvisna država, samodejno ni več del EU. Skratka, takšno »ozemlje«, denimo Katalonija ali Škotska, bi v primeru osamosvojitve dobilo status tretje države. Če bi hotelo spet vstopiti v EU, bi moralo skozi reden pristopni proces s pogajanji, ki trajajo več let. Takšno je bilo pred referendumom bruseljsko sporočilo tako Kataloncem kot tudi prej Škotom.

Na Škotskem je bil položaj drugačen, saj v Londonu sploh niso nasprotovali referendumu. Vsekakor je posredno sporočilo Prodijeve doktrina, da se ločitev od članice ne izplača. To naj bi Katalonce odvrnilo od želje po odcepitvi, saj so izrazito proevropsko usmerjeni in vidijo svojo prihodnost v EU. Vsaj za tiste, ki so se udeležili referendumu 1. oktobra, strahovi pred posledicami »izstopa« iz Unije po odcepitvi od Španije niso bili glavno merilo za odločanje.

Ali bo Bruselj vztrajal pri takšni, dlakocepski obravnavi Prodijeve doktrine, če bi se Katalonije res odcepila, je nemogoče napovedovati. Precedensa, ki bi bil vsaj približno podoben katalonskemu primeru, ni. Položaj je še bolj zapleten, ker bi gospodarsko razvita Katalonija po tej doktrini v nasprotju z lastno voljo morala še izstopiti iz denarne unije in ostati brez evra kot valute. Tak scenarij bi povzročal še hujše težave kot izvajanje britanske odločitve o brexitu (ki je že tako v slepi ulici).

Wolfgang Munchau v Financial Timesu opozarja na neustrezne primerjave s Črno goro, ki je enostransko uvedla evro. Položaj je povsem drugačen: Katalonija ima vsaj petdesetkrat večji BDP kot Črna gora, tesno je vpeta v evrski finančni sistem in je velika izvoznica. Zato bi bila osamosvojitev Katalonije povezana z velikimi gospodarskimi tveganji, ki so očitno med glavnimi razlogi, da so bili zagovorniki neodvisnosti doslej, vsaj po javnomnenjskih raziskavah, v manjšini.

Strahov, ki se širijo, je še več. Španija je četrto največje gospodarstvu v območju z evrom in njena destabilizacija bi imela precejšnje negativne posledice na območje z evrom, ki ostaja krhko. Eno od tveganj je, da bi uspešen primer Katalonije opogumil še druga avtonomistična in secesionistična gibanja na stari celini. To bi bila bolj kot pot v idealizirano Evropo regij pot v kaos in razdrobljenost, ki bi še povečala težave pri sprejemanju odločitev v EU in njenem delovanju.

Tudi zato je vprašanje Katalonije po svojem vplivu veliko več kot notranja zadeva Španije.