Patriarhat – srce teme

Položaj žensk v državi odseva stanje celotne družbe.

Objavljeno
27. september 2017 21.20
FRANCE-IRAQ-KURDS-REFERENDUM
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Na voliščih v (za zdaj še) iraškem Kurdistanu minuli ponedeljek ni bilo evforije. Kljub zgodovinskosti dogodka - ljudsko glasovanje o ustanovitvi neodvisne kurdske države na severu Iraka - je bilo ozračje mirno, dostojanstveno in spoštljivo. Naključni opazovalec bi lahko dodal tudi - demokratično. A to je iluzija. Velika iluzija.

Pogled od blizu je pripovedoval drugo zgodbo, za katero v prihodnosti samostojne kurdske države - ta naj bi bila svobodna, odprta, vključujoča in, da, »demokratična« - ne bi smelo biti prostora. Ob povsod prisotnem nacionalizmu, občutku večvrednosti in nevarni pijanosti zmagoslavja, ki je kodirano maščevalna, je (ne le) na voliščih po Kurdistanu najbolj bodla v oči obstranska, odrinjena in aktivno »pasivizirana« vloga žensk. Praktično nemogoče se je bilo pogovoriti z volivko, ne da bi se v njen (od)govor in najin pogovor z vehementnim mnenjem vmešal njen partner, oče ali brat.

»Čim prej bi morali razglasiti neodvisnost od Iraka. Dovolj je bilo življenja v diktaturi. Preživeli smo genocid, etnično čiščenje, napade s kemičnim orožjem, Sadama Huseina, državljansko vojno ... Čas je, da zaživimo po svoje in svobodno. Vsi, ki živimo v Kurdistanu,« je na volišču pred osnovno šolo Zemhuri dejala gospa Širan Abdula, sicer gospodinja. »Rada bi delala, a služb za ženske ni,« je dodala in pazljivo pogledala proti možu, ki je ravno glasoval za neodvisnost iraškega Kurdistana. V tistem trenutku se je pogovor končal. Sledila je moževa zgodba o zgodovini, narodu in junaštvu pešmerg.

Iraški Kurdistan je, kot skoraj celoten Bližnji vzhod, skrajno patriarhalna družba. Vloga žensk je tretjerazredna. Kljub sorazmerno spoštljivemu javnemu diskurzu in načelnemu zavzemanju za enakopravnost spolov ni velike razlike med Bagdadom in Erbilom. In je nikoli ni bilo. Ne v politiki, ne v gospodinjstvih, ne na ulici, ne v intimnih odnosih, ne v pisarnah in ne v tovarnah. Nekoliko drugače je na severu Sirije, na avtonomnem kurdskem območju Rodžava (»zahodni Kurdistan«), toda razumevanje in poudarjanje ženske emancipacije prek sodelovanja na prvih frontnih črtah boja s samooklicano Islamsko državo je samo po sebi šovinistično, boleče nereflektirano in s kremplji površnosti ujeto na ploščadi pop(ulistične) kulture.

»Izkušnja v Iraku me je naučila, da položaj žensk v državi odseva stanje celotne družbe. Povejte mi, kakšen je položaj žensk v državi, in vedela bom, kakšno je stanje demokracije v tej državi ter kako svobodna je ta družba,« je dejala Barbara Mali, ki živi in dela (organizacija Norwegian People's Aid) v Dohuku na severu Iraka (oziroma Kurdistana), kjer že tretje leto skrbi za pravice žensk in dela z žrtvami spolnega nasilja. V Irak je prišla skoraj hkrati s samooklicano Islamsko državo, večina njenega dela pa je povezana z jazidskimi ženskami, ki so preživele poskus genocida. »Za iraške ženske je ujetništvo način življenja. Nekaj najhujših primerov nasilja nad ženskami, s katerimi se ukvarjam, niso jazidske ženske, temveč lokalne, kurdske ženske iz Dohuka,« je nadaljevala humanitarka, ki ne verjame, da bo morebitna ustanovitev neodvisne kurdske države resneje pripomogla k izboljšanju pravic žensk.

Patriarhat je srce teme. Srce teme je patriarhat. Kurdistan ni izjema. Dokler bo tako, je o svobodi nesmiselno, neumno razpravljati.