Perfekcionizem
Dejstvo je, da ima v Sloveniji veliko ljudi težave s perfekcionizmom.
Odpri galerijo
Ko je perfekcionizma preveč.
Foto Shutterstock
Če mora človek vse, kar dela, delati na najboljši mogoč način, je perfekcionist. Čeprav za mnoge beseda perfekcionizem zveni pozitivno, gre v resnici za motnjo – za neko vrsto prisile, ki mnogim greni življenje, za povrhu so zaradi te prisile premalo učinkoviti.
Bistvo perfekcionizma je doživljanje notranje prisile, da je treba stvari vedno opraviti na najboljši mogoč način, tako da človek, ki je na ta način motiviran, ne odneha, vse dokler ne doseže popolnega rezultata. Popolno je tisto, kar je res dokončano, tako da ni kaj dodati, pa tudi ne kaj odvzeti. Isti pomen ima latinska beseda perfectus, po kateri so poimenovali perfekcionizem.
Perfekcionist ne pozna razlike med dovolj dobro in najboljše mogoče.
V čem se perfekcionist razlikuje od drugih ljudi? Tisti, ki niso perfekcionisti, imajo izbiro. Lahko se zaradi katerega od razlogov odločijo, da bodo delo opravili na najboljši mogoč način, kakšno drugo pa sicer dovolj dobro, vendar popolno. Perfekcionisti nimajo izbire in se ne odločajo – dela preprosto ne morejo opraviti drugače kot na najboljši mogoč način.
Ljudje so lahko perfekcionisti na različnih življenjskih področjih: v vodenju gospodinjstva, načinu oblačenja, izražanju, v svojem poklicu, svojem hobiju itd. Vendar imajo ne glede na področje nekaj skupnih lastnosti, zaradi katerih je njihov perfekcionizem iracionalen in negativen. Glavna negativna posledica je, da perfekcionist dano delo opravlja veliko dlje kot drugi in tako pravzaprav izgublja čas. Če mora v določenem času na delovnem mestu opraviti pet nalog, bo perfekcionist opravil samo dve, a ti dve popolno. Problem je v tem, da ni bilo potrebno, pa tudi ne smotrno, da ti dve nalogi opravi tako kakovostno, po drugi strani pa je problem dejstvo, da ni opravil preostalih treh. Medtem ko drugi opravijo več obveznosti na dovolj dober način, perfekcionist na najboljši mogoč način opravi samo eno.
Perfekcionist, ne le da ne pozna razlike med dovolj dobro in najboljše mogoče, temveč včasih celo ponosno poudarja: »Zame je samo najboljše dovolj dobro!« Ko se loti dela, ne zna opredeliti prioritet oziroma ugotoviti, kaj je pomembno in kaj ni tako zelo pomembno. Zanj je popoln predmet sestavljen iz prav tako popolnih delov in detajlov, tako da so zanj tudi vsi ti deli enako pomembni. Zato izgublja čas z nepomembnimi detajli.
Posameznik, ki pomiva okna, meni, da so ta čista, ko lahko skoznje gleda brez težav. Perfekcionist ne gleda skozi okno, ampak v okno. Po njegovem mnenju je okno čisto, ko ga ne vidi, ko je videti, kot da v oknu ni stekla. Razlika je v tem, da prvi okno pomiva pet minut, perfekcionist pa dvajset minut.
Od kod prisila, da se stvari počnejo perfektno tudi takrat, ko je to nespametno? Perfekcionist ne pozna razlike med seboj in rezultati svojega dela. Istoveti se s svojim izdelkom. Prepričan je, da bodo drugi ljudje, ko bodo ocenjevali njegov izdelek, v resnici ocenjevali njega kot človeka. Boji se, da bo imel njegov izdelek kakšno pomanjkljivost ali napako in da ga bodo drugi ljudje ali človek, ki je zanj avtoriteta, pomislili, da je nesposoben in manjvreden. Po drugi strani je, kadar je prepričan, da je rezultat njegovega dela v resnici popoln, ponosen, ker je prepričan, da je vsem pokazal, kako zelo je sposoben. Usmerjen je torej k ponosu, hkrati pa beži pred sramoto in prezirom drugih ljudi.
Treba je vedeti, da obstaja psihični mehanizem, ki v človeku ustvari perfekcionizem, tako da je ta zelo odporen na sporočila drugih ljudi, ki mu govorijo, da nekaj ni treba narediti do popolnosti. On mora stvari opravljati popolno zaradi samega sebe in ne zaradi drugih. In to zato, ker samega sebe spoštuje edino takrat, ko je rezultat njegovega dela popoln. Če ni zadovoljen, se počuti slabo, in to ne glede na to, da mu dajejo drugi vedeti, da je rezultat dovolj dober. Globlja analiza motivacije perfekcionista je, da tako ne ravna zaradi tega, da bi ga drugi pohvalili, temveč predvsem zato, da ga drugi ne bi kritizirali in zavrgli.
Kako nastane perfekcionistična osebnost?
Dejstvo, da ima v Sloveniji veliko ljudi težave s perfekcionizmom, je rezultat posebnega načina vzgoje. Ko deklica nekaj naredi narobe, mama pa ji reče: »Kaj si naredila, koza nora!«, ji s tem pravzaprav sporoča, da sta deklica in rezultat njenega dela eno in isto; da je, če je rezultat slab, slaba tudi ona in da je mama zaradi tega nima rada. Po drugi strani takrat, ko deklica nekaj naredi dobro do popolnosti, mama molči in njenega dela ne pokomentira. V kombinaciji sporočil, v kateri se napake kaznujejo s hudimi očitki, uspehi pa ne opažajo, nastajajo plodna tla za perfekcionizem. Seveda je v omenjenem primeru tudi mati perfekcionistka. Gre za to, da način, na katerega je bila vzgojena, zdaj prenaša na generacijo, ki jo vzgaja.
Perfekcioniste delimo na »ponosne« in tiste, ki se zavedajo, da imajo težave s svojim perfekcionizmom. Ponosni v svojem perfekcionizmu ne vidijo napake ali problema, temveč vrlino. Ti ljudje so sami s seboj zadovoljni. Prepričani so, da je glavna ovira v tem, da vsi drugi niso perfekcionisti. Tako kot od svojih otrok zahtevajo, da so perfekcionisti, enako zahtevajo od svojih partnerjev, pa tudi od sodelavcev v službi. Tisti drugi, ki se zavedajo, da jim perfekcionizem otežuje življenje, se včasih odločijo za obisk psihoterapevta, da bi jim pomagal dojeti, da obstaja razlika med človekom na eni strani in njegovim vedenjem oziroma rezultati njegovega vedenja na drugi strani.
Bistvo perfekcionizma je doživljanje notranje prisile, da je treba stvari vedno opraviti na najboljši mogoč način, tako da človek, ki je na ta način motiviran, ne odneha, vse dokler ne doseže popolnega rezultata. Popolno je tisto, kar je res dokončano, tako da ni kaj dodati, pa tudi ne kaj odvzeti. Isti pomen ima latinska beseda perfectus, po kateri so poimenovali perfekcionizem.
Perfekcionist ne pozna razlike med dovolj dobro in najboljše mogoče.
V čem se perfekcionist razlikuje od drugih ljudi? Tisti, ki niso perfekcionisti, imajo izbiro. Lahko se zaradi katerega od razlogov odločijo, da bodo delo opravili na najboljši mogoč način, kakšno drugo pa sicer dovolj dobro, vendar popolno. Perfekcionisti nimajo izbire in se ne odločajo – dela preprosto ne morejo opraviti drugače kot na najboljši mogoč način.
Ljudje so lahko perfekcionisti na različnih življenjskih področjih: v vodenju gospodinjstva, načinu oblačenja, izražanju, v svojem poklicu, svojem hobiju itd. Vendar imajo ne glede na področje nekaj skupnih lastnosti, zaradi katerih je njihov perfekcionizem iracionalen in negativen. Glavna negativna posledica je, da perfekcionist dano delo opravlja veliko dlje kot drugi in tako pravzaprav izgublja čas. Če mora v določenem času na delovnem mestu opraviti pet nalog, bo perfekcionist opravil samo dve, a ti dve popolno. Problem je v tem, da ni bilo potrebno, pa tudi ne smotrno, da ti dve nalogi opravi tako kakovostno, po drugi strani pa je problem dejstvo, da ni opravil preostalih treh. Medtem ko drugi opravijo več obveznosti na dovolj dober način, perfekcionist na najboljši mogoč način opravi samo eno.
Perfekcionist, ne le da ne pozna razlike med dovolj dobro in najboljše mogoče, temveč včasih celo ponosno poudarja: »Zame je samo najboljše dovolj dobro!« Ko se loti dela, ne zna opredeliti prioritet oziroma ugotoviti, kaj je pomembno in kaj ni tako zelo pomembno. Zanj je popoln predmet sestavljen iz prav tako popolnih delov in detajlov, tako da so zanj tudi vsi ti deli enako pomembni. Zato izgublja čas z nepomembnimi detajli.
Posameznik, ki pomiva okna, meni, da so ta čista, ko lahko skoznje gleda brez težav. Perfekcionist ne gleda skozi okno, ampak v okno. Po njegovem mnenju je okno čisto, ko ga ne vidi, ko je videti, kot da v oknu ni stekla. Razlika je v tem, da prvi okno pomiva pet minut, perfekcionist pa dvajset minut.
Od kod prisila, da se stvari počnejo perfektno tudi takrat, ko je to nespametno? Perfekcionist ne pozna razlike med seboj in rezultati svojega dela. Istoveti se s svojim izdelkom. Prepričan je, da bodo drugi ljudje, ko bodo ocenjevali njegov izdelek, v resnici ocenjevali njega kot človeka. Boji se, da bo imel njegov izdelek kakšno pomanjkljivost ali napako in da ga bodo drugi ljudje ali človek, ki je zanj avtoriteta, pomislili, da je nesposoben in manjvreden. Po drugi strani je, kadar je prepričan, da je rezultat njegovega dela v resnici popoln, ponosen, ker je prepričan, da je vsem pokazal, kako zelo je sposoben. Usmerjen je torej k ponosu, hkrati pa beži pred sramoto in prezirom drugih ljudi.
Treba je vedeti, da obstaja psihični mehanizem, ki v človeku ustvari perfekcionizem, tako da je ta zelo odporen na sporočila drugih ljudi, ki mu govorijo, da nekaj ni treba narediti do popolnosti. On mora stvari opravljati popolno zaradi samega sebe in ne zaradi drugih. In to zato, ker samega sebe spoštuje edino takrat, ko je rezultat njegovega dela popoln. Če ni zadovoljen, se počuti slabo, in to ne glede na to, da mu dajejo drugi vedeti, da je rezultat dovolj dober. Globlja analiza motivacije perfekcionista je, da tako ne ravna zaradi tega, da bi ga drugi pohvalili, temveč predvsem zato, da ga drugi ne bi kritizirali in zavrgli.
Kako nastane perfekcionistična osebnost?
Dejstvo, da ima v Sloveniji veliko ljudi težave s perfekcionizmom, je rezultat posebnega načina vzgoje. Ko deklica nekaj naredi narobe, mama pa ji reče: »Kaj si naredila, koza nora!«, ji s tem pravzaprav sporoča, da sta deklica in rezultat njenega dela eno in isto; da je, če je rezultat slab, slaba tudi ona in da je mama zaradi tega nima rada. Po drugi strani takrat, ko deklica nekaj naredi dobro do popolnosti, mama molči in njenega dela ne pokomentira. V kombinaciji sporočil, v kateri se napake kaznujejo s hudimi očitki, uspehi pa ne opažajo, nastajajo plodna tla za perfekcionizem. Seveda je v omenjenem primeru tudi mati perfekcionistka. Gre za to, da način, na katerega je bila vzgojena, zdaj prenaša na generacijo, ki jo vzgaja.
Ko je perfekcionizma preveč.
Foto Shutterstock
Foto Shutterstock
Perfekcioniste delimo na »ponosne« in tiste, ki se zavedajo, da imajo težave s svojim perfekcionizmom. Ponosni v svojem perfekcionizmu ne vidijo napake ali problema, temveč vrlino. Ti ljudje so sami s seboj zadovoljni. Prepričani so, da je glavna ovira v tem, da vsi drugi niso perfekcionisti. Tako kot od svojih otrok zahtevajo, da so perfekcionisti, enako zahtevajo od svojih partnerjev, pa tudi od sodelavcev v službi. Tisti drugi, ki se zavedajo, da jim perfekcionizem otežuje življenje, se včasih odločijo za obisk psihoterapevta, da bi jim pomagal dojeti, da obstaja razlika med človekom na eni strani in njegovim vedenjem oziroma rezultati njegovega vedenja na drugi strani.
