S totega konca: Persona non grata

Spet bo ostalo nekaj cekinov v občinskem proračunu za pomembnejše naložbe.

Objavljeno
09. december 2015 17.14
regent radar
Robert Galun
Robert Galun
Bilo je aprila predlani. Nekaj dni zatem, ko je naš nepogrešljivi Andrej osedlal občinskega žrebca in se pognal v dir za novimi zmagami. Da bi vsem nam zagotovil lepšo prihodnost.

Kar takoj je obračunal z Dušanom, ki je za časa Franca po totem koncu postavljal radarje, in mu dal vedeti, naj si svoj astronomski tožbeni zahtevek zatakne za klobuk. Kajpada svojega, če ga ta sploh ima, kajti prvi klobuk v mestu služi povsem drugemu namenu. Pokrivanju glave. Malce pa tudi kot modni dodatek. Ali kot zaščitni znak totega konca, če želite.

»Ta številka kaže na racionalno dimenzijo problema in ta racionalna dimenzija je iracionalna,« je Dušanovo grožnjo v obliki 761-milijonskega zahtevka hrabro pospremil naš Andrej. Kaj je želel s tem povedati, seveda ve le on. Nam preprosto ni treba, ker imamo njega, da misli namesto nas. Zato si tudi nismo niti malo razbijali glave, ko za zastopanje v radarski tožbi ni pooblastil odvetnika Roka, ker je ta izgubil njegovo zaupanje. S čim si je to prislužil, še danes ni povsem jasno, najbrž pa zato, ker je pred tem sodeloval s Francem pa Borisom ter Alojzem in verjetno še kom. V dobrega četrt stoletja se jih je pač nekaj nabralo.

Andreja to, kajpak, ni ganilo. Roka je odrezal dobesedno čez noč. V slogu: nova metla, nov odvetnik. Dva meseca zatem pa ga je celo prijavil organom pregona, češ da se je s Francem dogovoril za poseben bonus v primeru uspešnega razpleta neke odškodninske pravde. Ta se je vlekla dvanajst let, na koncu pa so v občinski proračun kapnili trije milijoni evrov.

Kljub temu je odvetnik v Andrejevih očeh (p)ostal »persona non grata« prve kategorije, ki se je je treba izogibati v širokem loku kot smrtonosnega virusa. A Roku je zdaj uspel veliki met, s katerim je utišal celo nezmotljivega Andreja. Zmagal je v večletnem sporu za tretjino pobreškega pokopališča, ki so se je želeli polastiti frančiškani. Celotno pokopališče bo tako še naprej upravljalo javno pogrebno podjetje in posledično pridobivalo prihodek od najemnin za grobove.

Zmaga je naše občinarje tako navdušila, da bo smel Rok občino v boju s frančiškanskim samostanom zastopati še naprej. Ti namreč zahtevajo še odškodnino za čas, ko so bili deset let kot lastniki vpisani v zemljiško knjigo, a tega niso obešali na veliki zvon. Le tožbo so lepega dne vložili, naj jim občina izplača skoraj sedemsto tisočakov odškodnine, ker pokopališča niso mogli uporabljati.

Vendar iz tega zdaj skoraj zagotovo ne bo nič. Potem ko je odstreljeni Rok dokazal, da je vpis frančiškanov v zemljiško knjigo neveljaven, je izpuhtel tudi temelj za odškodninsko tožbo. Če to ni super. Spet bo ostalo nekaj cekinov v občinskem proračunu za pomembnejše naložbe. Za iskanje investitorjev v kakšnem več tisoč kilometrov oddaljenem kraju. Denimo. Na primer.