Tiskane izdaje
Sploh ne prvič mi v misel rine opomba, kako me zgodbe sveta prehitevajo, zdrsujejo mimo mojih zaznav, prevelike so zame, tako da se še najraje zahakljam za usode posameznikov. Miselni, pisalski objem posameznega drevca, pregled nad gozdovi, izsekavanjem, pogozdovanjem, prepuščam umnejšim, premikovalcem sveta.
Praznoglav se peljem proti domu, zapuščajoč prestolno mesto. In ga zagledam, tam v semaforizirani drenjavi, kjer prečkaš nekdanjo Titovo in mimo štadiona in dvorane nesrečnega patrona oddrviš proti Štajerski, če ne, pa Dolenjski.
Rdeč semafor, dovolj časa za ostrmel pogled.
Na možaka, meter šestdeset, bolj možica, zunaj 20 stopinj, on v kapi, bundi, trenirki, totalka zguljenih supergah. S palico v roki, nikakor sprehajalno, okrasno pač, oporno. Hoja polomljena, ena noga očitno korenito prikrajšana. Naša rdeča zanj pomeni skok v prosjačenje. Pred menoj bel, svetal, zglancan beemve, nihče mi ni kriv, da ni moj, tega se zavedam. Možic – ščetinast, temnejše polti, da mi ne uide kaj gršega, ne bi bil rad suspendiran – pristopi do voznikove šipce, roke sklene v prošnjo, ročaj palice postane rožni venec. V prazno. Beemve ostaja nepredušen, voznik, no, da ne bom na pamet, morda voznica, naglušen. Pa se oni vseeno prikloni, v zahvalo, ali pač ne, vsak njegov korak, premik je nihaj navzdol, navzgor, na meji padca.
Tisti hip praznih rok pride do dobričine, ki se s svojo mehkosrčnostjo vse prerad hvali, do mene. Sežem v levi kavbojski žep in v peščico naberem peščico kovancev, ki so mi ostali po nakupu super mačje hrane, večslojnega sekret papirja, brez katerega bi me zadaj opeklo. In ogrske salame.
Proti meni stegne dlan, novčiče vanjo spustim z distanco, z nekajcentimetrske višine. Kadar mi denar brez dotika vrne kaka prodajalka, prodajalec, sem užaljen, saj nisem kužen. In tudi prosjak ni bil. Izvoli, sem ga, nehote, tikal. Če bi od njega prišel kakšen glas, bi morda po posluhu ugibal, gre za romunščino ali kaj sličnega, pa je bilo le momljanje.
Ob meni stoji enak avto, za volanom gospica, po mojem nekaj let starejša od mene, v resnici bi najverjetneje lahko bila sošolca. Šepavec jo prosi, vidim, kako odpre ročno torbico, brska za listnico, postajam živčen, ji bo uspelo, preden se nam odpre zelena pot proti toplemu domu? Zagrabi bankovec, petevrski, spusti šipo in ga podari ubožcu.
Kaj je on čutil, ne vem, meni se je storilo milo, okej, res sem cmizdraste sorte. Avto sem premaknil pol metra naprej, v popolno vzporedje z voznico, in ji dvignil palec v pozdrav, v zahvalo, v somišljeništvo, kar tako, ker je bilo lepo.
Na onega beemveja sem pa kar jezen, pa če povem še, da je imel levi žmigovec prižgan, nato pa je zdrvel naravnost, verjemite, da je bila merica mojega besa polna.
S takimi trenutki, ki me naphajo s pelinom, pa hkrati v svoji nemočnosti, grozotnosti olepšajo dan, popoldne, se srečujem sem ter tja, a vse pogosteje. In vem, da sem opazovalec, nepredstavljivo daleč od onih, ki so mojemu priložnostnemu sočutju na (vp)ogled. Čeravno sem bil večkrat opozorjen, da gre pri (avto)pocestnem prosjačenju za gledališče, gledališče uničenih sanj, verjamem v prizor. Naj je zaigran ali ne, naj igralca pol ure pozneje pobere sužnjelastniški kombi ali se starec ponižuje na lastno pest, za lastno dlan, to so drobci, ki dragocenijo vsakdan tistih, ki nam nič ne manjka. No, lahko se nam noht zatrga ali še celo kaj hujšega, ampak vse hudo slej ko prej mine.
Hecno pa je, da sem se z možakovo revasto posameznostjo soočil uro za tem, ko sem poslušal zgodbo novinarke, pred desetletji prejemnice najprestižnejše sedmosilne nagrade, ki si je čast in kanec slave pripisala z zgodbo, ki je bila tedaj še v plenicah, potem pa postala globalna kuga, zgodba sveta.
Sem stopil na plin, da bi onega beemveja z vožnjo za ritjo malo opominjal ali živciral, pa je šel prehitro sladkemu življenju naproti.
Jaz pa v četrti prestavi svojemu. V naslednjih minutah na nasprotnem pasu nisem videl nobenega kombija.
