Pisati – da se ne bi dogajalo
Sat, 09.01.2016, 20:00
Pisati – da se ne bi dogajalo
Pri kom si v tem podivjanem svetu sposojati oči?
Samo s svojimi očmi ne vidimo vsega, celega sveta zagotovo ne zmoremo nikoli zaobjeti le z njimi. Pri kom naj si jih torej sposojamo, jih tudi medijsko prevzemamo? Čigavi pogledi so najboljša okna v širni svet? Takšna čim bolj transparentna, čista, netendenciozna in brez prehude ideološke navlake? Zapleteno vprašanje.

Kolikokrat se tudi dogaja, da resda budno spremljamo svet naokoli, a ga v resnici ne vidimo – ker gledamo v prazno? Koliko je bilo že vsega neizmerno strašnega, kaj vse groznega se je zgodilo, pa tega nismo človeško zaznali, kaj šele, da bi začutili – ker se ni dogajajo čisto blizu nas, a zelo daleč v resnici tudi ne? Človek, lahkotno zazrt predvsem vase, se nenehno težaško trudi, da bi čim manj mislil na druge. Globalne krize vseh vrst – predvsem pa humanitarna, ki bi nas morala prav zdaj tudi moralno globoko pretresati – so vedno znova dokaz. Kako zelo smo zaslepljeni, tudi hoté nevedni? Vprašanje ni nič novega.

Boubacar Boris Diop je senegalski avtor pretresljive knjige Murambi, knjiga o okostjih, ki je pred nedavnim hvalevredno izšla tudi pri nas; za založbo *cf. jo je iz francoščine prevedla Marjeta Novak Kajzer. Romaneskna pripoved je srhljiva, prizorišče je Ruanda leta 1994, tematika genocid nad Tutsiji, v zločinskem duhu pa namera pobiti vse do zadnjega dojenčka. Toda kaj sploh vemo o ruandskem genocidu danes, 21 let pozneje, in koliko smo ga zares spremljali takrat? Pisatelj in novinar Diop, Afričan iz Senegala, ga je močneje ozavestil štiri leta prepozno, leta 1998, ko je za nekaj mesecev odpotoval v Kigali in se je pridružil literarnemu projektu Ruanda: pisati, da ne bi pozabili. Pred tem pa ... »Zakaj nisem bil zmožen videti niti enega od teh več sto tisoč trupel?« se je vprašal v spremni besedi svoje knjige, v kateri je, med drugim, spomnil: »Če si od nekoga sposodiš njegove oči, se ne čudi, prijatelj, da boš prisiljen kljub svoji prizadevnosti videti samo to, kar vidi on.« Kako si sposojati oči?

Verjetno je narobe, če so oči vedno iste, sploh če se za povrhu pokažejo za napačne, nemara še huje pa je, če jih zavestno zapremo. Pred več kot dvajsetimi leti, na primer, nismo hoteli videti Ruande, pa čeprav je v »kratkih« treh mesecih, od aprila do julija, umrlo približno milijon Tutsijev. Genocid je bil vnebovpijoč, pri Hutu Power so počez vihteli mačete, iztrebiti so hoteli do zadnjega »drugega«, ki je kričal v nepopisnem trpljenju. A zločina, kot piše Boubacar Boris Diop, takrat pri CNN in premnogih mainstream medijih sploh niso zaznali kot genocida. Celo drugače: nekateri francoski intelektualci so ga – zaradi odgovornosti in določene sokrivde tedanje francoske politike: to je bil čas socialista Françoisa Mitterranda – namenoma poskušali zanikati. Velike kolonialne sile se pač od nekdaj vedejo interesno vzvišeno, realpolitično in ne moralpolitično. Francija ni nobena izjema, to priznavajo prav tako mnogi Francozi, četudi njihovi politiki – doma – kar naprej na glas opevajo plemenite vrednote, kot so svoboda, bratstvo in enakost ... Svet smo pač neenakovredno razbili na razrede, v prvem si hočejo dovoliti malone vse, medtem ko se v nižjih – Diop je samokritičen in ima v mislih Afriko – prav tako neredko vedejo kot »hišni sužnji, ki jih je vedno nadvse skrbelo, ali jih ima Gospodar rad«. A ni taka le Afrika, premnoge periferije so najraje pohlevne, tudi politično-medijsko in literarno tihe in ponižne. Zato se je pomembno zavedati, skozi čigave oči gledamo široki svet.

Moralo bi nam biti nerodno, ker vedno znova radovedno planemo, ko svoja usta sovražno surovo ali pa neumno odprejo vodilne svetovne politične figure: povsod je preveč takih, ki zavestno provocirajo, širijo laži in sovražna razpoloženja. In morali bi občutiti sram, kadar nas tudi zato, ker gledamo skozi napačne oči, človeška tragedija skoraj ne gane več. Nekje v človeku je nemara res sprevržena neobčutljivost, da so drugod – za zahodnjaka v Afriki, Aziji, tudi v Latinski Ameriki, zdaj pa prav tako na Bližnjem vzhodu, v Siriji in Iraku – »vajeni« (beseda je Diopova) na nesrečo in vojne. A ne more biti za vedno samo tako. Koliko se zavedamo – ko vse lažje govorimo o tretji svetovni vojni in jo tako kličemo čedalje bliže k sebi –, da lahko tudi čisto blizu nas popustijo vse zavore, vsi zadržki, ki delajo človeka dobrega, da lahko padejo vsa pravila miru, tudi nenapisana?

Treba je pisati – da ne bi pozabili. A predvsem je nujno pisati, da se ne bi zgodilo. Vidimo prav, kaj se dogaja z zlom?

Pisati – da se ne bi dogajalo

Genocid v Ruandi je bil največji zločin našega časa. Foto: Noor Khamis/Reuters

Povezane novice

Vlada zavrača vrnitev migrantov, ki so le prečkali našo državo
8. January ob 14:35
Dnevne zahteve drugih držav za prevzem odgovornosti za tujce, ki so v EU vstopili pri nas ...