Tiskane izdaje
Ni nujno pisati intimnih pisem le ljudem, ki so nam tako ali drugače mili ali neljubi, pri francoski reviji Philosophie so pred kratkim povabili bralce, naj sestavijo iskreno pismo − delu. Zlahka si je predstavljati, kaj vse, kako močna čustva so ponudili v odgovor. Od ljubezni, veselja, pripadnosti, celo večne zvestobe do odbojne privlačnosti, razočaranja, ljubosumja, frustracij, cinizma, očitkov in izdaje, nekateri so na papir izlili nepreklicne poslovilne besede. A ne delodajalcu, ampak delu, torej sebi, dosedanjemu sebi. Človek je (tudi) svoj poklic, realizira se skozenj, v resnici ne poznam veliko takšnih, ki bi do minute, ki jih je »treba oddelati«, šteli ure delovnika … − in potem postali nekdo povsem drug.
Delo − ki se preobraža bolj kot kdaj prej v zgodovini, kajti spreminjajo se tehnologija, pogled na delovno mesto, na razmerje med službenim in zasebnim … − je predvolilno postavil v ospredje tudi novi francoski predsednik Emmanuel Macron: o svojem pogledu nanj se je liberalno-filozofsko razpisal v knjigi Révolution.
Ni naloga »politike, da obljublja srečo«, zanjo se človek pretežno odloči sam − ali je ne izbere. Zato pa mora politika ustvarjati možnosti, »da bo za vsakogar prostor na trgu dela, ne glede na izobrazbo //…//, da bo lahko našel svojo pot, bo gospodar lastne usode in bo občutil svobodo, počel, kar bo hotel delati«. Ko bo profesionalno zaznal, da je treba oditi, bo odšel in imel kam iti, začel na novo, drugače, tudi nekaj povsem drugega. A da bi lahko v življenju čim širše ali čim večkrat izbiral, mu je treba omogočiti, da bi lahko (dostojno) »živel od svojega dela«, je še zapisal Macron, prepričan, kot se nemara vsi strinjamo, da je »delo pot do izobrazbe otrok, do boljšega življenja, učenja, napredovanja, do povezovanja z drugimi, do zagotavljanja mesta v družbi«.
Pomeni odriv. V Franciji čaka nanj ali (bolje) si prizadeva zanj vsak deseti iz kategorije delovno aktivnih oziroma je brezposeln že vsak četrti mladi ali še drugače: polovica iz nekaterih socialno občutljivih četrti. Z brezposelnostjo so obremenjene nekatere regije, kjer se zatorej ne gre čuditi, da se ljudje med socialnim in profesionalnim ždenjem pogrezajo v brezup in jezo, tako obremenjeni pa so nemara bolj dovzetni za radikalizme, tudi za islamskega, ali za skrajni populizem.
V svetu, ki se tehnološko preobraža hitreje kot kdaj prej, ni z gotovostjo na varni strani nihče, pa čeprav (vsaj francoski) predsednik ve in zapiše, da so nepravična in neučinkovita, kajti že povsem zastarela pravila, ki so bila postavljena po koncu druge svetovne vojne, na strani insiderjev, ne pa tudi outsiderjev: »prvi imajo službo za nedoločen čas in so tako bolje zaščiteni tudi na račun drugih, ti drugi, socialno manj varni, pa so predvsem mladi, pogosto neizobraženi in slabo usposobljeni ljudje ter še tisti iz najbolj ranljivega dela populacije«.
Izziv je torej na dlani: Francija, in ne le Francija, potrebuje »nov red«, ki bo omogočal, da zaradi dela ne bo neprijetnih občutij med različnimi generacijami in skupinami, da bo »lahko res vsakdo živel od svojega dela« in da bo lahko tudi »mehko prehajal iz poklica v poklic« – ob zagotovljeni socialni varnosti med tranzicijo in prav tako ob primerni finančni solidarnosti v primeru izgube službe. Pa saj ni mogoče, da bi v obdobju izjemnega predrugačenja sveta in neustavljive mobilnosti ostali na področju trga dela – ki se ga zdaj pod Macronom kot predsednikom že lotevajo in se bodo morali primerno sodobno in neutopično izkazati – statično prikovani v preživete (ideološke) modele in torej družbeno ohromljeni. Sploh, ker je vzporedno opaziti že nič koliko praks, ki kažejo, kako dinamičen, prožen in sproščen je lahko sodobni (realni) svet: od že banalnih coworkinga do dela na daljavo, zagotavljanja cele vrste klasičnih storitev na domu do najbolj profesionalnega mednarodnega povezovanja v multinacionalkah, start-up podjetjih, nasploh povezovanja in premikanja … Politika mu mora (tudi davčno) stati ob strani, predvsem pa mora okolje omogočati prožno prehajanje, saj si lahko mislimo, da ne bo mogoče cele delovne dobe dokončati, oklepajoč se iste profesije, z izobrazbo, pridobljeno v mladih letih. Kateri ustvarjalni in ambiciozni mladi sodobnik, ki hoče živeti odprto življenje, pa bi si to sploh želel …
Mogoče bi morali tudi pri nas ljudje sestaviti pisma delu, kaj vse čutijo, ko delajo. Morda bi vsaj v nekaterih pisalo, kako se jim zdi – ker nismo ravno bogata Francija –, da z značilnim zamudništvom, strahom pred spremembami in nostalgijo kot družba vse bolj okorelo stojimo na obrobju … Pisma je treba poslati naprej.
