Pismo iz Pekinga: Lojalnost riža in inovativnost pšenice

Če bi leta 1000 n. št. pogledali na zemljevid sveta in se vprašali, kje se bo najverjetneje razvila industrijska revolucija, bi razumljivo s prstom pokazali na Kitajsko, kjer so se že takrat oblačili v svilo, vlivali bron in pluli po morjih. Še najmanj verjetno je, da bi pomislili na Evropo. Zlasti ne na njen severni del.

Toda sedem stoletij, ki so sledila začetku tega veličastnega tisočletja, so na Kitajskem sistematično onemogočali individualizem in ustvarjalnost, med drugim tudi zaradi riža. Če bi Hani (večinski narod na kitajskem ozemlju) jedli pšenico, bi morda danes zgodbo o prvi parni lokomotivi in tekstilnih strojih brali v kitajščini, ne pa angleščini.

In kaj imajo žita s tem?

Profesor socialne psihologije Thomas Talhelm z Univerze v Virginiji in njegova raziskovalna skupina kitajskih in japonskih znanstvenikov so prepričani, da so poljedelski posevki in tipi kultur tesno povezani. Med svojim raziskovanjem so ugotavljali, da so družbe med gojenjem riža razvijale kolektivno psihologijo skupnosti in medsebojne povezanosti, na pšeničnih poljih pa je skupaj s klasjem rastel individualizem, ki je poudarjal ustvarjalnost in pripravljenost eksperimentirati kljub večjemu tveganju.

Severnjaki in južnjaki

Riž in pšenica sta ustvarila različne kulture celo znotraj Kitajske, katere prebivalci se spontano delijo na chi-dami-de – tiste, ki jedo riž, in chi-mian-de – tiste, ki jedo rezance. Prvi živijo v južnih regijah pod reko Jangcekjang, drugi na mrzlem in bolj sušnem severu. Že zdavnaj preden je dr. Talhelm ugotavljal posebnosti obeh skupin, so kitajski severnjaki in južnjaki o sebi trdili, da se izjemno razlikujejo med seboj, čeprav so bili včasih prav smešni pri opisovanju teh razlik.

»Severnjaki jedo preprosto hrano, mi na jugu precej več razmišljamo o kuhinji,« so pogosto govorili Kantončani, Šanghajci pa so praviloma očitali Pekinžanom, da so grobi in vedno spolitizirani, Pekinžani so jim vračali s pripombami, da so južnjaki omahljivi in nezanesljivi. Toda tako eni kakor drugi so se strinjali, da so se vse kitajske revolucije v zadnjih stotih letih začele v južnem Šanghaju, ki nato ni imel ne dovolj poguma ne volje, da bi jih dokončal, zato so se morali naloge lotiti Pekinžani, ki so vztrajali, dokler niso vsega okoli sebe postavili na glavo.

Je res mogoče, da se je to deloma zgodilo zato, ker so večinoma jedli kruh in rezance?

Gojenje riža je težko opravilo, poudarja Talhelm, in pri njem mora vedno sodelovati vsa skupnost, ki vzdržuje namakalne jarke. Tudi sajenje mladik in žetje riža je množično opravilo, pri katerem mora pomagati vsa vas. Pšenico pa lahko goji ena sama družina.

Sinologi in znanstveniki so se desetletja spraševali, zakaj v cesarski Kitajski znanost ni bila povezana z razvojem. Če je ta dežela že v 11. stoletju uporabljala premog (in verjetno tudi koks) v topilnicah in je zmogla izdelati toliko železa, kolikor ga je uspelo Angliji šele sedemsto let pozneje; če je precej pred Zahodom izumila kompas, smodnik, porcelan in lahke kočije; če je imela vsaj petsto let pred Evropejci predilnico lana – zakaj se ni zavedala vseh možnosti uporabe svojih izumov in zakaj ni izdelovala topov za svojo vojsko, industrijsko tkala lan in sprožila industrijske revolucije, ki je šele precej pozneje spremenila najprej Anglijo in Evropo, nato pa ves zahodni svet.

Sinologi so takšen razvoj pojasnjevali tako, da so poudarjali, da na Kitajskem ni bilo prostega trga in lastninskih pravic; opozarjali so na centralizem prostranega cesarstva, v katerem državicam ni bilo treba nenehno tekmovati v vseh stvareh, niti v inovacijah; poleg tega so krivili tudi konfucijanstvo, ki je destimuliralo trgovino in dajalo prednost poljedelstvu kot temelju družbene ureditve.

Kaj pa če je že Konfucijevo miselnost določala kultura riža, ne pa obratno? Kaj če je že način nastanka te kulture določal kolektivistično zavest, medsebojno povezanost in nagnjenost k nepotizmu, ki jih je mogoče občutiti tudi v sedanji kitajski družbi, temelječi na »guan-xi« – mreži različnih poznanstev, od družinskih in klanskih do frakcijskih in cehovskih?

Riževi manj inovativni

Talhelm in njegova skupina so izbrali 1162 kitajskih študentov iz šestih kitajskih mest ter primerjali njihov kognitivni pristop, stopnjo individualizma in lojalnost skupnosti. Ugotovili so, da so študentje iz regij, kjer jedo pšenico, v 56 odstotkih bolj nagnjeni k analitičnemu razmišljanju kakor tisti iz krajev, v katerih prevladuje riž. Če so jim, denimo, pokazali slike ovce, psa in trave ter jih prosili, naj jih razporedijo v nekem logičnem zaporedju, so »pšenični« skupaj postavili ovco in psa, ker sta si podobna. »Riževi« pa so skupaj postavili ovco in travo, ker je v skladu z njihovim kognitivnim razmišljanjem najpomembnejša povezava med stvarmi, ne pa podoben videz.

Že pred tem so opravljali psihološke teste kulturnih razlik med Vzhodom in Zahodom, in sicer tako, da so skupinam vprašanih naročili, naj narišejo kroge, ki simbolizirajo njih in njihove prijatelje. Ugotavljali so, da Američani sebe praviloma narišejo približno šest milimetrov večje od drugih, na sociogramu Evropejcev je bil njihov »jaz« večji za 3,5 milimetra, na japonskih risbah pa je bil krog, ki simbolizira vprašanega, nekoliko manjši od preostalih.

Talhelm je pri svojem poskusu opazil, da Kitajci iz riževih pokrajin sebe rišejo manjše v primerjavi z drugimi. Pri tistih iz pšeničnih pokrajin je bil krog, označen z »jaz«, za 1,5 milimetra večji od krogov prijateljev.

V majski številki revije Science so objavili raziskavo, ki ugotavlja, da iz regij, kjer prehrana temelji na rižu, prihaja manj patentov, a je tam tudi manj ločitev kakor v »pšeničnih« delih države. Riž je povezan z manj inovativnosti in z več lojalnosti, kar je značilno za konformizem, ugotavljata Talhelm in njegova raziskovalna skupina.

Ni pa mogoče odgovoriti na vprašanje, so povedali na koncu, kaj konkretno vpliva na kolektivno zavest: je to način sajenja riža ali namakalni sistem, ki ga potrebujemo za riževa polja? Ni jim uspelo odkriti niti tega, kako dolgo »riževa kultura« ostane del družb, ki nehajo gojiti riž. Raziskava dr. Talhelma in njegove raziskovalne skupine je zanimiv okvir, znotraj katerega lahko na različne načine primerjamo tiste azijske države, ki so tako kakor Kitajska in Indija razdeljene na območja dveh žit, s tistimi, ki niso razdeljene, kakor, denimo, Japonska in Južna Koreja. In če bi riževo in pšenično kulturo prenesli še v umetnost, bi dobili pisano podobo stare trditve, ki pravi, da »si to, kar ješ«. Vse drugo je samo nadgradnja.