Pivovarska Koromandija za savinjskega fanta

»Amerika je ta hip verjetno najvznemirljivejša pivovarska država,« je bolj ugotovil kot oznanil Matthew, prijazen vodnik po pivovarni Allagash Brewing Company iz Portlanda v zvezni državi Maine. Stali smo pod skladovnico sodov in sodčkov, v katerih so zaposleni varili vsak svoj zvarek in iskali nove recepte za nova presenetljiva piva. Na enem zadnjih je pisalo češplje, Matthew pa se je zastrmel vanj in skoraj pozabil na goste okoli sebe ter na glas prebral: »Češplje ... Le zakaj se sam nisem spomnil tega?«

Allagash je eden od otrok ameriške pivovarske revolucije, ki je na glavo preobrnila pivsko podobo ZDA. Pivovarne, ki so preživele prohibicijo iz začetka prejšnjega stoletja, so se po njenem koncu industrializirale, uvedle stekleničenje in nato pločevinke (pred tem so večino zlate tekočine stočili iz gostilniških pipic), pivo je prodrlo v trgovine, kovanje dobičkov pa je sprožilo manično združevanje, ki ga še vedno ni konec. Do leta 1978 je bilo v državi le še 41 pivovarn, brozga, ki so jo prodajali, pa je sprožila ponekod še danes utrjeno prepričanje, da Američani pijejo zanič pivo. »Ameriško pivo ima okus, kot da ga med varjenjem spustijo skozi konja,« se je 1973 v časniku Chicago Tribune pridušal Mike Royko.

Medtem ko so konglomerati varili vse bolj vodene lagerje in iznašli »lahko pivo«, so obupani ljubitelji zavihali rokave in se znova lotili tisočletne obrti. V začetku sedemdesetih je Byron Burch, pionir »naredi sam« gibanja, v samozaložbi izdal knjigo o domačem pivovarjenju, ki je hitro postala biblija tisočih, v Los Angelesu je hkrati nastal legendarni klub variteljev Maltose Falcons. Pivovarsko veselje se je širilo po vseh ZDA in ostrilo okuse ter kalilo nove generacije pivovarskih mojstrov. Sierra Nevada je oživela pale ale (po enajstih ponesrečenih serijah), Sam Adams je rešil čast lagerja in pokazal, da je lahko veliko več od bledih industrijskih zvarkov. Dogfish Head je razbil predsodke z bogatimi pivi, polnimi hmelja in visokimi stopnjami alkohola. Nekdanje mikropivovarne so danes uveljavljena pivovarska imena.

ZDA so danes v zlati dobi pivovarstva, rokodelska piva so postala izjemno cenjena, njihovo pokušanje in poznavanje pa nova modna muha v urbani kulturi, podobna dokazovanju prefinjenosti z naštevanjem najboljših letnikov in leg za bordojce. Poleg tega za domače pivo ni potrebna vsaj manjša kmetija s prešo in kletjo, v skrajnem primeru je dovolj velik lonec in plastično vedro s pokrovom, pa lahko čez mesec dni okušate svoj talent za fermentiranje. Na stotine nadebudnežev poganjajo tudi sanje o uspehu. V ZDA deluje že več kot 4260 pivovarn (nova uspešnica so nano pivovarne, ki v garaži varijo male serije za lokalne pivnice), vsako leto nastane nekaj sto novih, podobno kot pri tehnoloških podjetjih pa na horizontu plava oblak o prevzemu. Veliki namreč kot za stavo kupujejo male pivovarne, lani je vinarski velikan Constellation Brands odštel rekordno milijardo dolarjev za Ballast Point Brewing, ki je 1996 nastala iz domačih pivovarskih poskusov.

Z roko v roki s pivovarskim navdušenjem je zrasla veriga trgovin, kjer je mogoče kupiti vso opremo za domače varjenje. Osnovna skupaj s sestavinami za prvo galono (sedem velikih piv) stane skromnih 44 dolarjev. Tisti, ki ne obupajo ali se naveličajo po prvih korakih z vnaprej odmerjenimi paketi slada, hmelja in kvasa za različne sloge piva (kupiti je mogoče celo koncentrate, ki jih samo prevrete in dodate kvas), imajo na voljo poplavo knjig in spletnih strani z nasveti in recepti. Ambiciozni rokodelci hitro razširijo svojo opremo, trgovine pa jim nato ponujajo široko paleto slada, hmeljev, kvasov, sladkorjev, začimb.

Za fanta, ki je zrasel sredi doline zelenega zlata in že v zgodnjem otroštvu na roke obiral hmeljeve kobule, je bil prihod v New York izstrelitev v pivovarsko Koromandijo. Najprej desetine pivnic, kjer se natakar poznavalsko sprehaja med dolgimi seznami eksotičnih imen in ponuja vedno nove in vedno bolj presenetljive okuse. Potem razkošje sam svoj mojster kulture. Prvi komplet je sicer nekaj mesecev sameval v kotu hladilnika. Razsvetljenje in spodbuda je prišla lani v Newportu na zahodni obali ZDA. Zadružna pivovarna Rogue ima na obali ribiškega mesta pivnico Bayfront Pub, nad njo pa tri stanovanja za obiskovalce. Ob prikrojeni hipijevski filozofiji jih odlikuje predvsem pristop od vil do kozarca, kar pomeni, da sami pridelujejo žita, jih spreminjajo v slad, gojijo lasten hmelj in se igrajo s svojimi začimbami.

Predvsem pa imajo pivovarskega guruja Johna Maierja, ki je nasprotni pol nemške pivovarske utesnjenosti v čistunski Reinheitsgebot (pravila, da lahko pivo vsebuje samo vodo, ječmen, hmelj). Danski Newyorčan Jeppe Jarnit-Bjergsø, ki velja za superzvezdnika ameriškega pivovarskega rokodelstva, trdi, da pri varjenju piva ni pravil. »Vanj lahko daš olive, pa se nihče ne bo pritoževal, če je okus dober. Nihče pa ne bo pil vina z olivami,« pravi. Kar nekateri jemljejo dobesedno in varijo mešanice, s katerimi bi lahko odstranjevali rjo. Maier je zvaril pivo z divjim kvasom, ki ga je nabral iz svoje brade. Toda Bradato pivo je presenetljivo okusen ale.