Ples na rezilu britve

Slovenija je res nekaj posebnega. Če še niste bili prepričani o tem, ste zdaj lahko. A žal ne v dobrem, ampak v čudaškem smislu. Povsem neverjetno je namreč, da se stranka na oblasti odloči zrušiti lastno vlado.

Notranji strankarski udari proti voditelju, ki je, kakor je bila Alenka Bratušek, hkrati premier, se sicer kdaj zgodijo. Na primer v Veliki Britaniji, kjer so se konservativci na začetku 90. let tako odkrižali premierke Margaret Thatcher, ker jim je povzročala škodo. Če v Združenem kraljestvu ne vodiš vladajoče stranke, ne moreš biti premier. Vendar se potem obrat zgodi samo na čelu vlade. Stranka ostane na oblasti.

V zadnjih dneh je bilo veliko ugibanj, kaj je pognalo Zorana Jankovića v tako bizaren salto mortale, da je torej zrušil vlado lastne stranke. Od ugibanja o njegovem mentalnem zdravju do tega, da najbrž misli, da se bo na čelu – do kongresa prejšnji teden – najmočnejše državnozborske stranke laže obranil zanke, ki mu jo okoli vratu zateguje sodstvo. Posebno zadnje je nekoliko logično, vendar bi bil lahko pravi razlog bolj preprost.

Janković je amaterski politik. Je sposoben gospodarstvenik, čeprav so bile pri poslovanju njegove metode lahko sporne, morda nezakonite. Vendar je posel vojna in v vojni so dovoljena vsa sredstva. Da je sposoben, spet na svoj brezkompromisni način, je dokazal tudi na čelu Ljubljane. Ker pa ima v mestnem svetu absolutno večino in torej nobene opozicije, je lahko mesto vodil brez najmanjšega čuta za sklepanje kompromisov. Kar pa se je ustavilo na državni ravni.

Tam se je pokazalo, da je Janković politični amater. Ker nima sposobnosti sklepanja kompromisov, mu zmage na volitvah ni uspelo pretvoriti v ultimativni cilj volitev, v oblast. Speljal mu jo je nedvomno največji profesionalec v slovenski politiki Janez Janša; seveda so mu pri tem asistirali stalni, malo manj stalni in novi priskledniki, upajoč na čim večji prostor pri oblastnem koritu.

Preprosto povedano, Janković dejansko ne ve, kako se dela državna politika. Zato je bil najbrž iskreno prepričan, da lahko brcne Bratuškovo s čela Pozitivne Slovenije, ona pa vodi vlado še naprej. In hkrati izvede nekatere njegove projekte. Zaradi pomanjkanja izkušenj zunaj lokalne ravni ni predvidel, da se bo zgodilo, kar se je. Da Pozitivna Slovenija ne bo več vodila vlade, ne bo ostala največja državnozborska stranka in da bo državo potisnil v nov, popolnoma nepotreben čas turbulentne politične krize in zato v še ene predčasne volitve.

Še bolj pomemben za slovensko politiko kot razpad Pozitivne Slovenije in nove predčasne volitve pa utegne biti dogodek, ki se je zgodil samo tri dni po kongresu PS, potrditev sodbe za korupcijo predsedniku demokratov Janezu Janši. Janša je že več kot dve desetletji in pol, vse od procesa proti četverici, ena najvidnejših figur slovenske politike. Njegov vsaj začasni odhod za rešetke bi lahko povzročil tektonske premike v politiki, ni pa nujno.

Lahko bi jih povzročil zato, ker bi se morda zgodili veliki premiki desno od sredine. Nasprotja med Janševo demokratsko stranko in do nedavnega samoumevno podrejenima ljudsko stranko in Novo Slovenijo so se začeli že pred časom, ljudsko-demokrščanska opcija pa bi lahko dosedanje dolgoletno brezperspektivno stagniranje končala. Vendar se zdi, da ji za resen preobrat manjka povezovalna in predvsem močna voditeljska figura, dorasla Janši. Take pa ni videti.

Ni jasno niti, kako bi se na Janšev odhod za rešetke odzvala njegova stranka. Res je, da nobena pomembna stranka ni od predsednika tako odvisna kot SDS, a na svoj trenutek čakajoča mlada garda bi lahko že v začasnem odhodu Vodje videla priložnost za prevzem vajeti. Preden je Janković spet prišel na čelo Pozitivne Slovenije, je bil Janša najstarejši predsednik katere od državnozborskih strank, po stažu vodenja pa z več kot dvema desetletjema sploh nima nobene konkurence. Ne glede na negativno selekcijo, ki izvira iz tako dolgega vodenja, ni verjetno, da se ne bi v stranki pojavili kakšni manj enoumni pogledi, kot je prepričanje o zaroti proti Vodji.

Da ni nujno, da bi Janšev zapor povzročil kaj posebnega, pa je mogoče, ker bodo njegovi demokrati, če se Vodja dokončno ne umakne, ostali pomemben dejavnik slovenske politike. Do volitev, evropskih, državnozborskih in lokalnih, ga najbrž še ne bodo zaprli, do naslednjih pa bo že nazaj. V letu številnih volitev se bo ples na rezilu slovenske politične britve nadaljeval, a bodo plesalci še bolj nevarno blizu zdrsu.