Počutil sem se kot v Švici

Ko sem bil v Postojni leta 2007, je bilo kot v puščavi − tokrat pa sem dobil asociaciijo na nacionalni muzej v Hongkongu, ki me je najbolj navdušil.

Objavljeno
25. junij 2016 17.00
jer*Postojnska jama
Ahmed Pašić
Ahmed Pašić
Po več kot enem letu bivanja v tujini nama je z ženo končno uspelo urediti vse za počitnice in obisk družine ter prijateljev v Sloveniji. Ko sem vložil prošnjo za dopust, ki naj bi trajal dva tedna, je šefica kar malo zavila z očmi, saj dolgi dopusti v Singapurju niso ravno pogosti, vendar menedžment vedno pokaže razumevanje, če odhajaš na obisk k staršem.

Ravno v času mojega dopusta v domovini se je zgodila tudi tretja obletnica delovanja Društva prostovoljcev Ejga - za lepše Jesenice. Že pred časom smo se pogovarjali, kam bi šli na izlet in s tem nagradili naše prostovoljce ter njihove najdražje za nesebično delo v društvu, hkrati pa bi imeli lep dan. Premlevanje med Salzburgom, Benetkami in Slovenijo je prevesilo tehtnico na domačo stran. Dokaj kmalu je padla odločitev: ogledali si bomo Postojnsko jamo in Predjamski grad.

Ko je bilo dovolj prijav, smo rezervirali avtobus in v nedeljo, 13. junija, smo se navsezgodaj z Jesenic odpravili proti Postojni. Na avtobusu je bilo sproščeno vzdušje in na parkirišču pred jamo smo bili že ob osmih zjutraj. Ker se zelo dobro spomnim, v kakšnem stanju je bil celoten kompleks pred nekaj leti, ko sva bila v Postojni z ženo, me je zelo zanimalo, kaj bomo doživeli tokrat.

Novosti in spremembe v Postojnski jami in Predjamskem gradu

Drugačen, profesionalen odnos smo doživeli že na parkirišču, saj so nas zaposleni v jami, oblečeni v uniforme, prijazno usmerili proti blagajni. Nekateri izmed nas so se napotili najprej proti stranišču ob parkirišču in toaletni prostori so bili čisti, okrog pa same cvetlice. Celo cvetlično korito iz Volčjega potoka smo videli, kar je lepo videti, saj dokazuje sodelovanje med različnimi turističnimi ponudniki v Sloveniji.

Skozi glavo ti šine slavni pregovor: v slogi je moč. Ko nam je prijazna gospodična na blagajni izročila vstopnice, smo se odpravili proti vhodu, kjer je spet veljal red. Zaposleni so nam povedali, kam točno naj se postavimo, kjer bomo počakali na vodnico. Ob vstopu v jamo smo takoj opazili, kako moderno je videti »postajališče«. Vožnja skozi jamo je vedno užitek in navdušeno smo opazovali kapnike ter »špagete«. Naslednje presenečenje je bila »steklena hiška«, kjer obiskovalci lahko opazujejo človeško ribico, ne da bi se je pri tem dotikali, nekaj metrov stran pa je moderna trgovina s spominki, literaturo in fotografijami. Tega še pred nekaj leti ni bilo.

Po ogledu jame smo se sprehodili med nešteto lično opremljenimi trgovinicami s spominki, okrog katerih je bilo ogromno turistov z vsega sveta. Vstop v avtobus, preden smo se odpravili proti Predjami, je dal tisto čudovito sliko, ki si jo želi vsak turistični ponudnik: polno parkirišče gostov. V ozadju je kraljevala nova podoba obnovljenega hotela Jama, ki je bil (pre)dolgo zaprt. Zdaj bo tudi ta prispeval k dodani vrednosti celovite turistične ponudbe v Postojni.

Tudi v Predjami je bil pravi vrvež. Našim udeležencem se je zdelo simpatično uporabljati audiovodnike v različnih jezikih, ki so nam pričarali zgodbo za vsako sobo na gradu. Zlasti mlajši so se vživeli v vloge vitezov in Erazma, podrobno so si ogledovali oklepe ter razstavljene čelade, medtem ko so starejši raje uživali v prelepem panoramskem pogledu z gradu proti dolini.

Tudi pri gradu imajo nekaj novosti. Najbolj so mi v oči padli muzej o prvi svetovni vojni in simpatične lesene skulpture vojaka avstro-ogrske vojske, medvedov in sov, ki so dodatno obogatile prostor za ljubitelje fotografije. Na drugi strani je nekdo prodajal sveže češnje in nekako si v tem videl prispodobo Erazmovih češenj, ki jih je pošiljal svojim oblegovalcem.

Šele ko smo se vrnili k jami, smo imeli nekaj prostega časa. Takrat človek najbolje vidi, kako estetsko je urejena okolica. Nov park s sprehajalnimi potmi je lepo dopolnil ponudbo, čez cesto pa je sodoben muzej Expo, ki vam bo na prijeten način prikazal razvoj turizma v jami, Kras ter živali in rastline v postojnski jami.

V življenju me je še najbolj navdušil nacionalni muzej v Hongkongu in dizajn Expa me je spomnil ravno na Hongkong. Dobesedno na vsakem koraku vam nekaj ponujajo, svoj pečat pa pustijo tudi vidno zadovoljni obrazi zaposlenih. Njihovi nasmehi ne lažejo. So iskreni in pravi balzam za turiste, saj v takšni atmosferi še bolj uživaš.

Zakaj pišem o vsem tem?

Ko sem bil v Postojni leta 2007, sem razmišljal samo o tem, kako čim prej zbežati stran, saj me je celostna slika spominjala na Černobil. Zunaj jame je bilo skoraj vse zaprto, pred gradom ni bilo ničesar. Počutil sem se kot v puščavi. Nekateri so nam v času osamosvajanja obljubljali Švico, od katere se ni zgodilo prav veliko, sem se pa tisto nedeljo v Postojni resnično počutil kot v Švici. Prevevali so me občutki, da bi lahko imeli švicarski standard tudi pri nas v Sloveniji, potrebujemo samo dobro vodstvo.

Ko smo zapuščali Postojno in sva se s soprogo pogovarjala o vtisih, me je vprašala: »Zakaj pa potem vsa Slovenija ni podobna Švici?«

O tem pa kdaj drugič.