Tiskane izdaje
»Pričakovani porazi bolijo, nepričakovani pa še bolj,« je v začetku tega tedna dejal Barack Obama, še preden se je kot predsednik ZDA odpravil na zadnjo zunanjepolitično turnejo v Grčijo, Nemčijo in Peru. »Mi imamo boljše ideje in predloge, toda moramo jih znati povedati tako, da jih bodo jasno razumeli tudi volivci,« je Obama poudaril, kaj je treba narediti v demokratski stranki po nedavnih volitvah, na katerih je, kot je znano, doživela poraz. Pravzaprav so bili demokrati največji poraženci 8. novembra. Ne samo da ni bila izvoljena njihova predsedniška kandidatka, čeprav je dobila milijon glasov več od zmagovalca Trumpa, demokratom ni uspelo dobiti večine niti v senatu niti v predstavniškem domu.
Sicer je res, da so se odrezali boljše kot pred dvema letoma na kongresnih volitvah, saj so povečali število kongresnikov in senatorjev, a to ne odtehta dejstva, da tako hudega volilnega fiaska demokrati niso doživeli že od leta 1928, ko je na predsedniških volitvah zmagal republikanec Herbert Hoover in nasledil strankarskega kolega Calvina Coolidgea. Tedaj so demokrati prav tako izgubili volitve za sedeže v domovih ameriškega kongresa in so imeli republikanci, tako kot bodo imeli tudi po letošnjih volitvah, spet prevlado ne zgolj v kongresu, temveč tudi v Beli hiši.
Znameniti ameriški sistem »checks and balances« oziroma delitev in nadzor med vejami oblasti se je po dolgem času deljenega nadzorovanja Kapitolskega griča in Bele hiše med obema strankama spet podrl. In to v najslabšem možnem času, ko je na čelo izvršne oblasti prišel »čudak«.
»Izhajam iz delavskega razreda in sem globoko ponižan, ker se demokratska stranka ni zmožna več pogovarjati s temi ljudmi,« je poraz svoje stranke komentiral strankarski tekmec Hillary Clinton Bernie Sanders. S temi besedami je povzel bistvo poraza demokratov, ki niso zmogli moči in interesa, da bi poslali v tekmo za Belo hišo prav vermontskega senatorja, ki bi znal nagovoriti in aktivirati prav tisto množico razočaranih belopoltih volivcev, ki je glasovala za Trumpa. Demokrati morajo pretehtati in spremeniti strategijo, pravijo analitiki. So na razpotju in morajo premisliti, ali bodo nadaljevali dosedanjo politiko blage sredinskosti, ali bodo našli ustrezne odgovore na zahteve »jezne ameriške večine«, ali so na to pripravljeni.
Sodeč po tem, da so za vodjo senatne demokratske manjšine ta teden izvolili newyorškega senatorja Chucka Schumerja, pri čemer se je nekaj deset protestnikov zbralo pred njegovo newyorško pisarno in vpilo, da je stranka Hillary Clinton in Schumerja stranka Wall Streeta, demokrati svojega novega položaja najbrž še niso povsem dojeli. A ko bodo demokratski volivci, podobno kot protestniki pred Schumerjevo pisarno, začeli razmišljati o tem, da če so sedanji demokrati stranka bančnikov z južnega Manhattna, Trump in njegovi republikanci pa stranka Ku Klux Klana, »kje, hudiča, pa je naša stranka«, utegne biti prepozno. Popravni izpit imajo konec novembra, ko bodo izbirali vodstvo poslanske manjšinske skupine v predstavniškem domu kongresa in se odločali o novem vodstvu stranke.
