Pod ameriško pito: O učiteljih in učencih

Republikanski predsedniški kandidat Donald Trump je znan po nebrzdanem jeziku, ki izusti vse, kar bi »etablirani« politiki izrekli kvečjemu v zvočno nepredušni sobi, in še tedaj le v lastni senci. Že »utrjeni« politiki namreč v zadnjih kotičkih možganov imajo toliko zavedanja, kaj bi za njihovo kariero pomenilo, če bi uporabljali besednjak, ki ga je v dosedanjem poteku ameriške predsedniške kampanje uporabljal newyorški nepremičninski magnat. Še zlasti v času boja za strankino nominacijo. Mediji in javnost bi se tako spotikali obnje, da bi se preprosto morali pobrati s političnega parketa.

A to ne velja za Trumpa. Čisto vseeno je, kaj pove in predlaga − od obljube, da bo postavil zid z Mehiko, žalitev mehiških priseljencev s posiljevalci, seksističnih opazk o novinarki, ki mu je postavljala neprijetna vprašanja, obtožb, da so begunci iz Sirije vsi teroristi, do predlogov o deportaciji neregistriranih imigrantov, podrobnem pregledu in celo prepovedi vstopa v ZDA muslimanom, namigovanj o možnih atentatih na politično nasprotnico, odobravanja trpinčenja in mučenja terorističnih osumljencev −, če naštejemo le nekaj najbolj v nebo vpijočih primerov. Trumpu vsi ti skrajno populistični in politično nekorektni predlogi in opazke ne pridejo do živega.

In tega se še kako zaveda. Januarja je celo izjavil, da ne bo izgubil niti enega volivca, tudi če se ustavi sredi newyorške Pete avenije in ustreli naključnega mimoidočega. Njegov govor navdušuje lep del ameriškega prebivalstva, še zlasti »bele jezne može« iz tako imenovanega območja »rje«, to je držav osrednjega dela ZDA, ki se že vrsto let spopadajo s pomanjkanjem služb zaradi propadanja tradicionalne industrije in za poslabšanje življenjskih razmer krivijo praviloma etablirane politike v Washingtonu. Zato jim je Donald Trump z neposrednim, kavarniškim besednjakom tako blizu.

V nekaterih liberalnejših in nekorporativnih ameriških medijih namigujejo, da se je grobega, neposrednega, kavarniškega nastopanja naučil pri vzorniku, ki je bil sicer največji populist 20. stoletja. Na spletnih straneh revije Mother Jones omenjajo zgodbo iz leta 1990, ki so jo tedaj zapisali v magazinu Vanity Fair. Med ločitvenim postopkom naj bi prva Trumpova žena Ivana svojemu odvetniku omenila, da je imel Donald na nočni omarici knjigo Hitlerjevih govorov Moj novi red (My New Order), ki jo je občasno prebiral. Trump je v svojem slogu potem dejal novinarki, da se sicer spomni, da je dobil v dar Hitlerjev Moj boj (Mein Kampf), a da mu je to knjigo podaril njegov judovski prijatelj.

Zato niti ni čudno, da Trumpa podpirajo skoraj vsi desničarski ekstremisti v ZDA. Od neonacistov do pripadnikov Ku Klux Klana, belopoltih nacionalistov, protiislamistov, južnjaških neokonfederalistov ... Rocky Suhayda, vodja Ameriške nacistične stranke, je pred časom zapisal, da je Trump izvrstna priložnost, ki je mogoče nikoli več ne bo. »Trumpove izjave kažejo, da naši pogledi niso tako nepopularni, kot hočejo to prikazati politično korektne množice.«