Tiskane izdaje
Ko se je mož Hillary Clinton leta 1996 drugič potegoval za predsednika ZDA, je bil med republikanskimi izzivalci tudi Pat Buchanan, konservativni publicist in novinar, bil je celo vodja tiskovnega urada v Beli hiši Ronalda Reagana. Na prvih strankarskih volitvah v začetku februarja v New Hampshiru je tedaj celo premagal favorita republikanske stranke, senatorja Boba Dola. Do marčevskega »super torka« je premagal senatorja še v treh ali štirih državah, bil je celo v vodstvu tekme, potem pa so v republikanski stranki spravili stvari v red, tako da se je novembra Dole kot starosta republikanske stranke sicer neuspešno spopadel z Billom Clintonom.
A Buchanan je zanimiv zaradi nečesa drugega. Kot goreč konservativec je bil zelo glasen zagovornik tradicionalnih ameriških vrednot, kot veren katolik pa velik nasprotnik splava in vseh civilizacijskih pridobitev sodobne družbe. Po svoje je bil predhodnik kasnejšega vala tako imenovanih »čajankarjev«, skrajno konservativnega krila republikanske stranke, ki ima še zdaj močan vpliv na politiko republikancev.
Med predvolilno kampanjo v New Hampshiru pred dvajsetimi leti sem ga poslušal, ko je nastopil pred kakimi sto drvarji in delavci neke žage severno od mesta Concord. V polarno mrzlem februarskem dopoldnevu je Buchanan bentil nad takrat šele dve leti starim prostotrgovinskim sporazumom Nafta med ZDA, Kanado in Mehiko, češ kako bodo zaradi tega utrpeli največ škode ameriški delavci. Tedaj se je že začela počasna selitev delovno intenzivne ameriške industrije v južno sosedo s cenejšo delovno silo in Buchanan je pred newhampshirskimi drvarji udrihal po Billu Clintonu, da bo zaradi njegovega prostotrgovinskega sporazuma propadla tradicionalna Amerika.
Morda je tradicionalna Amerika tedaj res počasi izginjala, a ne zaradi Nafte, temveč interesa ameriških korporacij po vseobsežni globalizaciji, ki jim je in jim še prinaša vedno večje dobičke. Nafta je bila le formaliziran državni blagoslov tega procesa. In podobno je zdaj s TTIP, Ceto in drugimi prostotrgovinskimi sporazumi, ki jih sklepajo predvsem zato, da bi omogočili kapitalu gibanje po svetu s čim manj ovirami. A tu pridemo do paradoksa. Republikanski predsedniški kandidat je nepremičninski mogotec, torej zastopnik velikega kapitala, ki bi po vseh pravilih moral zagovarjati prosto trgovino. Čeprav sedanji nastopi Donalda Trumpa močno presegajo populizem, ki ga je pred dvajsetimi leti zganjal Buchanan, njegovo nasprotovanje prostotrgovinskim sporazumom nima iste ideološke podstati, kot jo je imel stari Pat.
Trump se dobro zaveda, da mora, če hoče dobiti čim več glasov, povsem populistično nagovoriti volivce v industrijskem predelu države, ki ga je najbolj prizadelo izginjanje delovnih mest v proizvodnji in kjer je največ tako imenovanih »jeznih belih mož«. Privablja jih z za lase privlečenimi trditvami, da se je Amerika pri dosedanjih trgovskih pogodbah slabo pogajala, zaradi česar naj bi nastradali prav ameriški delavci. Predvsem bi pri morebitnih prostotrgovinskih sporazumih postavil pravice Amerike v ospredje in kaznoval vsa ameriška podjetja, ki so preselila svoje obrate v tujino zaradi poceni delovne sile.
