Pod ničelno točko: Čas za slovenski Majdan

Čeprav izžete od več kot dvomesečnega upora, so bile tako polne svežine, navdušenja zaradi nedavne zmage nad skorumpiranim režimom, da sem se zdel sam sebi zoprn, ko mi je puncam, ki so na notranjem balkončku prijetne kletne gostilniške knjigarnice Kupidon tik ob osrednjem prizorišču kijevskih dogajanj vodile logistiko Evromajdana, le uspelo postaviti nekaj evroskeptičnih vprašanj, s katerimi sem bil prej moril že nekaj Ukrajincev, ki jim le kak dan po pobegu predsednika Viktorja Janukoviča obetov svetlejše prihodnosti še ni pokvarila grožnja spopada z mogočno vzhodno sosedo.

»Zakaj hočete v Evropsko unijo, ko pa bi se najbrž večina njenih staroselcev iz nje takoj izpisala, če bi imeli kako besedo? Ali hočete čez pet ali šest let postati tako razviti in uspešni, kakor je dandanašnja Bosna in Hercegovina, ki je pred ravno tolikimi leti podpisala podoben sporazum z Brusljem, ki ga vaš Janukovič ni hotel in ste ga odnesli z oblasti?« sta bili prvi vprašanji, ki sem ju iztisnil med globokim opravičevanjem, da se pravzaprav grem le igro nekakšnega hudičevega zagovornika. A so aktivistke vprašanje dobro razumele. »Saj nismo neumni, vemo, da se v Evropi ne cedita med in mleko, a pomembna je sama pot do tja. Tudi če ne bomo nikoli zares v EU, lahko Ukrajina preživi le, če se izvije iz tega preživeta sistema, prežetega s korupcijo,« je razlagala Irena Karpa, ki se je iz ene najbolj branih ukrajinskih pisateljic včasih žgečkljivih romanov, rokerske pevke in priljubljene televizijske voditeljice med protesti prelevila v aktivistko in eno najbolj branih blogerk. Kakor da bi poslušal kakega slovenskega politika iz časov, ko so se na sončni strani Alp še hvalili z zgodbo o uspehu.

Sem se že skoraj ustavil, a tisti hudiček v meni le ni hotel obmolčati. »Res cenim, kar počnete, bolj kot nekoč tiste, ki so nekaj podobnega govorili v Sloveniji. A imam čuden občutek, da se je pri nas začela resna korupcija šele, ko smo vstopili v Evropo,« sem dodal, a punc moje vprašanje že ni več zanimalo. Irenino prijateljico, Lejso Korženjevsko, ki je postala nekakšen šef majdanske logistike, so namreč poklicali iz nekdanje Janukovičeve rezidence in jo spraševali, kaj naj počnejo z več kot sto litri mleka, ki ga vsak dan dajejo njegove bivše krave.

Z nekaterimi ukrajinskimi prijatelji se še slišim, o tem, kaj mislijo drugi, pa spremljam na novih družbenih omrežjih. Zdaj ne vem, kako naj jim povem, kaj sem ravnokar doživel v svoji državi, ki je bila sprejeta v ultimativni objekt njihove želje že pred malo manj kot desetletjem. V Ajdovščini imajo demokratično izvoljenega župana Marjana Poljška, ki bi ga – če bi bil Ukrajinec – Rusi nedvomno razglasili za enega najhujših »banderovcev«. Ta je v soboto množici bodočih maturantov iz ajdovskih srednjih šol povedal, da jih polovica nima možnosti za zaposlitev, saj so se rodili v deželi, ki si je zaželela samostojnost, pa je dobila še hujšega gospodarja: Goldman Sachs in podobne. Potem je mladini povedal, da je edina rešitev v revoluciji. Tako rekoč slovenski Majdan.