Pod ničelno točko: »Literati« proti »pisunom«

Kljub prirojeni strukturni narcisoidnosti, ki vlada med sedmo silo, medijskim hišam razen v tistih nadvse redkih primerih, ko razkrijejo tako veliko in ekskluzivno zgodbo, da jih morajo vsi drugi kolegi navajati, ni pretirano všeč, če se same pojavijo v novicah. Da v industriji, ki ji že dolgo časa ne gre preveč dobro, velja pravilo: »No news is good news«, pokaže primer ameriškega tednika Newsweek, ki so ga v zadnjem desetletju preprodajali za »kopejke« ter za nekaj časa celo ukinili tiskano izdajo in vso vsebino poskušali prodajati le še na spletu.

Prejšnji teden sta se v javnosti pojavili taki veliki novici o dveh pomembnih revijah, ki nista v ponos njunima lastnikoma in prav tako govorita o krizi v proizvodnji politično-informativnih revij. Prava katastrofa se je zgodila v ameriški liberalni reviji The New Republic, ki je pred kratkim praznovala stoti rojstni dan, večino svojega obstoja izhajala kot tednik, zdaj pa se pojavlja le še desetkrat na leto. Revijo, za katero so nekoč med drugimi pisali tudi Thomas Mann, George Orwell in Virginia Woolf, so zapustili skoraj vsi zaposleni in zunanji, večinoma neplačani »častni« uredniki. Razlog: niso se strinjali z lastnikom in glavnim urednikom Chrisom Hughesom, soustanoviteljem Facebooka, ki je revijo kupil pred dvema letoma, v četrtek pa je izjavil, da jo bo spremenil v »vertikalno integrirano digitalno medijsko družbo«.

Zelo podoben spor je vzniknil v hamburškem tedniku Der Spiegel, le da je bil razplet povsem drugačen. Prejšnji teden so sporočili, da se bosta v kratkem poslovila tako glavni urednik Wolfgang Büchner, ki je prišel z agencije DPA šele lani jeseni, kot tudi predsednik uprave Ove Saffe, ker so se uredniki tiskane revije uprli njunemu konceptu »Spiegel 3.0«, s katerim sta hotela združiti delovanje še vedno mogočnega tradicionalnega papirnatega medija, ki na teden pride v roke skoraj 900.000 bralk in bralcev, s spletno redakcijo, ki ima »le« 51.500 naročnikov, a je v 20 letih obstoja bržkone naredila več kot vsa nemška konkurenca skupaj.

Srž konflikta, ki je v ameriškem primeru pripeljal do odstopa, v nemškem pa do zmage »tradicionalnih« urednikov, je ista. V obeh primerih so lastniki oziroma novi, iz virtualnih novinarskih prostranstev pripeljani poveljniki redakcij trdili, da so uporniki preživeli mastodonti, ki ne razumejo več medijske in tržne realnosti, »ubijalci dreves« pa so svoje poveljniške »tehno napihnjence« obtoževali, da se požvižgajo na tisto, zaradi česar njihov medij ljudje sploh kupujejo: resno in analitično novinarstvo, ki zahteva čas in premislek ter ni podvrženo pobezljanosti in papagajstvu spletnega poročanja.

Na nek način imajo oboji prav. Po množičnem odhodu možganov se utegne revija New Republic res spremeniti v proizvodni obrat, ki ga zanima zgolj število klikov, s katerim bo privabljal oglaševalce. »Hughes bi lahko ustanovil oziroma bi moral ustanoviti novo digitalno družbo in jo poimenovati kakorkoli. To pa je dejanje ‘kulturnega umora’, uboja New Republic,« pravi David Hajdu, profesor novinarstva na univerzi Columbia in dolgoletni glasbeni kritik revije, ki je tudi pobral šila in kopita.

A tudi »zmaga« tradicionalnih »literatov« pri nemškem medijskem velikanu, ki se mu dobički prav tako iz leta v leta manjšajo, je pirova. Slej ko prej bo do nekakšne »integracije« med tiskano in spletno redakcijo moralo priti, trenutni razvoj dogodkov pa je zgolj ogorčil od svojih »tiskanih« kolegov precej slabše plačano in sindikalno manj zaščiteno mlado generacijo »drugorazrednih« spletnih »pisunov«.