Pod ničelno točko: O vremenu in modi

O tem, kakšni so v resnici bežni pogovori med svetovnimi voditelji, ki potekajo ob robu vrhunskih srečanj menda nadvse pomembnih samooklicanih svetovnih organizacij, kakor je bil nedavni avstralski vrh skupine držav G20, navadni smrtniki običajno le malo izvemo. Običajno o njih povedo kako skrbno izbrano besedo udeleženci sami, največkrat pa o tem, kaj pomembnega sta se prvaka dogovorila v tistem skromno odmerjenem času, sporočijo kar njihovi tiskovni predstavniki. Ti so lahko pri opisovanju skopi in selektivni, včasih pa pretiravajo tudi v nasprotno smer – kar se je pripetilo prizadevnim sodelavcem avstralskega premiera Tonyja Abbotta, ki mu osnovni fizikalni zakoni ne bi dopustili, da bi med 15-minutnim srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Pekingu izrekel toliko pomembnih reči, kolikor so jih zapisali v tiskovnem sporočilu. Pa četudi njegov sogovornik v vsem tem času ne bi izustil besede.

Pa najbrž ni molčal, čeprav to, kar je ostalo od pogovorov med poveljniki obnovljene hladne vojne, res največkrat spominja na dialog, če ne nemih, pa vsaj gluhih. Sicer je tudi takšno »neizmenjavanje« sporočil boljše od tega, kakor da se voditelji ne bi več niti pozdravljali ali rokovali, toda po besedah komentatorja dnevnika Moskovski komsomolec Mihaila Rostovskega so sedanji odnosi med ZDA in Rusijo v fazi diplomatske katastrofe. V zadnjih 50 letih se je med Washingtonom in Moskvo precej bolj iskrilo, a po mnenju avtorja formalni in neformalni komunikacijski mostovi niso bili še nikoli tako razrušeni kot sedaj. Anatoliju Dobrininu, ki je bil sovjetski veleposlanik v Washingtonu v letih 1962–1986, je ameriški predsednik Lyndon Johnson celo zaupal svojo telefonsko številko, zdaj pa so diplomatski odnosi le še uradni in potekajo zgolj na ravni stikov med zunanjima ministroma in predsednikoma.

A tudi ti si nimajo več kaj povedati, je prepričan ruski mednarodni analitik Fjodor Lukjanov. »Putin in Obama sta omejila pogovore na razpravo o vremenu in kroju oblek, ki so jih jima podarili organizatorji vrha,« je Ljukanov za Moscow Times opisal, kaj je bila najbrž tema »velikega« in v medijih tako pričakovanega in vnaprej analiziranega »vrha«, ki se je zgodil ob robu srečanja G20 v Brisbanu. Težava ni v tem, da se predsednika ne bi imela kaj pogovarjati, problem je, da nimata več motivacije za pogovore, saj oba vnaprej vesta, kakšni so sobesednikovi neomajni pogledi. Po mnenju Lukjanova so odnosi med državama dosegli točko, ko pogovori ne morejo nič spremeniti. V času hladne vojne je bil spor ideološki, toda kljub sovražnosti se je voditeljem obeh blokov uspelo dogovoriti za pravila igre. Ta so se z »zmago« enega bloka porušila, zato ni več načina, kako se pogovarjati o različnih »ideoloških« pogledih na svet nekdaj, danes in jutri.

Nekaj je narobe, če se voditelja dveh vojaško najmočnejših držav ne znata ali ne zmoreta več pogovarjati. Upati je, da bosta našla kaj skupnega vsaj v kramljanju o vremenu in modi, ki bo še naprej »ob robu« spremljalo vrhunska srečanja. Mednarodne analitike, ki zdaj po medijih možujemo o pomenu tovrstnih besedovanj, pa bodo morali počasi zamenjati meteorologi in modni stilisti.