Pod ničelno točko: Sedma oborožena sila

Sergej Jastržembski je bil uradno pomočnik ruskega predsednika Vladimirja Putina za razvijanje odnosov z Evropsko unijo, neuradno pa je veljal za glavnega ustvarjalca javne, zlasti mednarodne podobe ruskih oblasti, ko sem ga pred kakim desetletjem presenetil z vprašanjem, zakaj ima njegova država tako slab »piar« na Zahodu. Spretni govorec, ki je znal streljati odgovore, ko so ga tuji novinarji spraševali o vseh najslabših rečeh, ki so se dogajale v Rusiji, ni bil pričakoval prijaznega, skorajda dobronamernega namiga, da katastrofalno opravlja svoje delo.

Dejstvo je namreč, da tudi deset let pred začetkom nove hladne vojne, ki se je vzporedno z ukrajinskimi bratomornimi spopadi razplamtela v iztekajočem se letu, sedma sila v civiliziranem svetu ni o Rusiji, njeni politiki, gospodarstvu in običajni raji poročala nič kaj bolj prijazno kakor dandanašnji. Sicer se ni ob vsakem pripetljaju razplamtela takšna protiruska histerija, kakor se je bila razvila pred zadnjimi zimskimi olimpijskimi igrami, kar je bilo mimogrede tudi še pred izbruhom ukrajinske krize, ki se bo v zgodovino vpisala kot »Gavrilo Princip« rusko-zahodnih odnosov. A že davnega leta 2003, ko je St. Peterburg praznoval svoj 300. rojstni dan, se je zdelo, da so zahodni novinarji kar tekmovali v negativnih zgodbah, v tem, kdo bo bolj razgalil »potjomkinovsko« prenovo ruske severne prestolnice, kdo bo takoj za vogalom obnovljenih fasad našel več revščine in propada. Ko je človek požiral njihove prispevke, si je zaželel, da bi takšne zgodbe kdaj naredili tudi o blišču in bedi kakega Washingtona ali Bruslja, njunih fasadah in getih. Pa jih niso.

Da je končno prišlo do vsaj malo globalnega medijskega uravnoteženja, je bilo treba počakati na arabske, kitajske in ruske »CNN-e« in »BBC-je«. Ti so pri poročanju o domačih oblasteh, ki jim režejo kruh, seveda slabši kakor njihovi bolj »svobodni« zahodni kolegi, ki pa se resnemu novinarskemu delu na domačem prizorišču največkrat izognejo tako, da tako imenovano poročanje uravnotežujejo z navzkrižnimi izjavami političnih nasprotnikov. Ta nova propagandistična trobila, ki so začela o Zahodu poročati tako, kakor ta poroča o njihovih državah. Resnim političnim analitikom je šlo najbrž na smeh, ko so spremljali volitve za ameriškega predsednika na televiziji Russia Today, ki se je osredotočila na tako »pomembne« igralce, kakor je svobodnjak Ron Paul. A to je bila zgolj zrcalna slika zahodnega poročanja o »uspehih« in »priljubljenosti« ruske opozicije, ki je doma bodisi nihče ne pozna bodisi nihče ne voli.

Zato so ta trobila nevarna. Nekdanji direktor mednarodnega oddelka BBC Peter Horrocks je pred dnevi opozoril, da njegova država in ZDA že izgubljata informacijsko vojno proti Rusiji. In zahteval več denarja za izvajanje mednarodnega informacijskega vplivanja, ki ga je po strateškem nacionalnem pomenu izenačil z izdatki za vojsko. Prav ima. V zadnjem času se je kdaj pa kdaj res zazdelo, da je njegova nekdanja hiša plačana iz Natovega proračuna.