Tiskane izdaje
Težava z modrovanjem v tako kratki obliki ni samo to, da je prisiljeno obstati že pri preambuli, temveč se včasih utegne zaplesti že pri poimenovanju sáme teme. Ta je tokrat »tradicionalno« izraelsko-slovensko prijateljstvo in vprašanje, kaj se lahko državi ena od druge naučita.
Nekoč je Slovenija še kot del večje države odigrala vlogo prijazne vmesne postaje za kar nekaj predstavnikov židovskega naroda, ki so izza železne zavese bežali v obljubljeno deželo − svojo zgodovinsko, čeprav komaj rojeno domovino. Izrael pa je novopečeni podalpski državici desetletja pozneje vrnil uslugo, ko je kot dobrohotni trgovec kršil mednarodno prepoved prodaje orožja nekdanjim jugoslovanskim republikam, ko so bile zapletene v državljansko vojno.
Newyorški znanci židovskega porekla teh podrobnosti niso poznali, ko so se že pred časom čudili javnomnenjskim raziskavam, ki so pokazale, da je med Slovenci zelo razširjen antisemitizem − čeprav večina ljudi v svojem življenju sploh še nikoli ni srečala Žida. Ko pa je eden od bolj načitanih židovskih prijateljev pred kratkim odkril novico, da je slovenski varuh človekovih pravic obrezovanje dečkov razglasil za kratenje temeljnih otrokovih pravic, je bil prijetno presenečen. Tudi v Izraelu niso vsi navdušeni nad svojo različico šeriatskega prava, ki leze v vse pore civilnega življenja v tej državi.
Poslovno zelo uspešna znanka, ki živi med Tel Avivom in New Yorkom, je pred dnevi razlagala, da se v Jeruzalem, jedro židovskega fundamentalizma, nikoli ne bi preselila, tudi če bi ji kdo tam podaril najboljše stanovanje na svetu.
Vse to bi moralo biti pravzaprav kratek uvod v »pravo« temo, ki sta jo začela analitika Alexander Jakobson in Amnon Rubenstein, pred dnevi pa jo je spet odprl Avishai Don v komentarju za spletne strani revije Harvard Crimson Review. V njem je obračunal s kritiki, ki trdijo, da Izrael po definiciji ne more biti demokratska država, ker kot država Židov pripadnike drugih narodov avtomatično dela za drugorazredne državljane.
Kot svetli zgled proti takšnim črnogledim interpretacijam o »rasistični« naravi izraelske države komentator navaja primer Slovenije, ki je tudi utemeljila svoj obstoj kot realizacijo mnogoletnih sanj enega naroda, a je vseeno omogočila popolno državljansko enakopravnost Neslovencem, zlasti zaščitenim pripadnikom dveh nacionalnih manjšin, Italijanom in Madžarom.
»Evropska unija je Slovenijo sprejela medse leta 2004, kar očitno kaže, da mednarodna skupnost trdno verjame, kako lahko liberalna demokracija ponosno temelji na nacionalni identiteti, dokler omogoča polno enakopravnost svojim manjšinam,« je zapisal Don.
A ko sem hotel razložiti slovenskim znancem, kako židovski politologi njihovo državo postavljajo za model nove družbene ureditve na Bližnjem vzhodu, je bil odziv nepričakovan. Ni jih zanimala njihova »teorija«, temveč moja »praksa«. Vprašali so me, zakaj namesto nevtralne besede Jud uporabljam »rasistični« in »antisemitiski« izraz Žid.
Bil sem presenečen, saj je v času moje mladosti veljalo, da je ljudstvo pod Alpami uporabljalo besedo Jud (oziroma jud) takrat, ko se je zatekalo k rasističnim stereotipom o škrtosti tega naroda, o Židih pa smo govorili spoštljivo kot o pripadnikih naroda, ki so jih hoteli v prejšnjem stoletju izbrisati s planeta.
Novi časi so prinesli nove šege. Izraz v jeziku, ki je nekoč pozival k holokavstu, je očitno postal manj šovinističen od slovanske označbe za ta narod. Židovski politologi, ki Slovenijo ponujajo kot demokratični zgled za Izrael, tega ne vedo.
Vprašanje pa je tudi, ali se zavedajo, da so nadvse demokratični Slovenci svoje palestinsko vprašanje rešili na podoben način, kakor s svojimi izbrisanimi zdaj ravnajo Izraelci.
