Tiskane izdaje
V teh časih se le redko zgodi, da blebetanje kakega fašistoidnega politika tako poenoti »civilizirani« svet, kakor se je zgodilo v primeru nedavnih ksenofobičnih izjav tistega klovna, ki utegne celo postati ameriški predsednik. Čeprav so Donalda Trumpa zaradi izjave, da bi morali zaradi teroristične nevarnosti vsem muslimanom prepovedati vstop v ZDA, tudi v njegovi lastni domovini primerjali s Hitlerjem, so se nad »trumpizmi« najbolj zgražali na stari celini. Nekateri liberalni komentatorji so zato opozorili na evropsko licemerje, ki se izraža v obsojanju ameriškega »nacizma«, hkrati pa namerno spregleda še hujše pojave tega zla pred svojim domačim pragom. »Marine Le Pen je velika nevarnost, ne pa Donald Trump,« se je pred dnevi glasil naslov komentarja v britanskem poslovnem časniku Financial Times, na ameriškem spletišču Salon pa so ugotovili, da je »v Evropi v vzponu neonacizem, ki odmeva v vse bolj nevarni retoriki Donalda Trumpa«.
Nič kaj pretirano novega niso odkrili ti komentatorji. Le bežen pogled na to, kdo vodi Madžarsko, koga so izvolili na Poljskem, kdo zmaguje v Franciji, kdo bo naslednji voditelj Avstrije ali kako se v nekaterih drugih državah, kakor sta, na primer Velika Britanija ali Slovenija, branijo pred »roji« nezaželenih »pritepencev«, tudi ne pretirano prodornega analitika prepriča, da na stari celini vse bolj prevladuje politika, ki smo ji nekoč rekli nacionalsocialistična. Glede »nacionalnega« vprašanja, se pravi ksenofobije in rasizma, je ta podobna tisti na drugi strani velike luže, čeprav je v Evropi, kjer sovražni govor ne velja povsod za svobodo izražanja, velikokrat precej blažja od tega, kar že brez Trumpa zagovarjajo politiki iz njegove republikanske stranke. Toda bistvena razlika med »fašistoidnimi« politikami na obeh straneh Atlantika se skriva v tem, kakšen je njihov odnos do drugega dela izraza »nacionalsocializem«.
Zaradi tega je strah komentatorjev korporativnih medijev, da so evropski neonacisti (zanje) bolj nevarni od ameriških, utemeljen. Če bo na naslednjih ameriških predsedniških volitvah zmagal Trump, to ne bo ogrozilo globalnega ekonomskega sistema, saj se njegov odnos do tega vprašanja ne razlikuje bistveno od politike, ki jo že desetletja vodijo tako republikanski kot demokratski voditelji ZDA. Evropski neonacisti pa so nevarni zato, ker niso le nacionalisti, ampak nekako tudi »socialisti«, pa naj se to sliši še tako sprevrženo.
V nasprotju s svojimi ameriškimi »kolegi« se zavzemajo za socialne pravice – sicer samo »svojega« – ljudstva, obljubljajo znižanje starostne dobe za upokojevanje, napovedujejo odpravo prekarnega dela, obsojajo neoliberalni diktat varčevanja, ki ga revnim vsiljujejo bogati služabniki velikega kapitala, se zgražajo nad hlapčevstvom sedanjih vladajočih elit na stari celini, ki zvesto sledijo hegemonistični politiki svojega velikega ameriškega brata, čeprav to škodi evropskim interesom, ter ne verjamejo, da je globalno segrevanje izmišljotina.
Rezultati na volitvah kažejo to, da si »neonacisti« v nasprotju s »tradicionalnimi« političnimi strankami, ki so trenutno še večinoma na oblasti, ne zatiskajo oči pred temi, dejanskimi vprašanji. Izjemno nevarni so le njihovi »trumpovski« odgovori.
