Tiskane izdaje
Ta je prišel na obisk, ker ga je zanimalo, kako se da sanirati banke, ki so za seboj pustile kataklizmo. Seveda, mu je odvrnil gostitelj, dodatno obremenite prebivalstvo, drugega pametnega recepta ni! Premier države št. 2 se je malce zbal tega rokovnjaškega nasveta in verjetno se bo napotil še malce po svetu – od ene propadle državice do naslednje. Tudi tja bo morda šel, kjer v procesijah nosijo Devico Marijo, menda odrešenico v bančniških zadevah.
Premier propadle države št. 2 je upravičeno v skrbeh, saj je pravzaprav prvi finančnik domovine; če je kaj narobe, je narobe zaradi njegovih odločitev in malverzacij. Podjetja mu zaradi zaklenjenih bančnih sefov kar ponikajo pred očmi, prebivalstvu grozi lakota, morda se bo celo zgrnilo na ulice. Naj pokliče na pomoč vojsko in policijo? Težko, policija ima v javnem mnenju visok rating, vojska ne dosti nižjega, formalna oblast (vlada in on sam) pa je čisto pri dnu. Najnižje so politične stranke in Cerkev, kar pišemo z veliko začetnico, ker se ve, za koga in kaj gre. Skratka, državica je v obupnem stanju in morda ne bi škodilo pozvati Boruta Telbana, antropologa, ki predava v Avstraliji; njega vselej čaka hiška na Papui Novi Gvineji in je kajpak izvrsten poznavalec tamkajšnjih plemen. Kaj se ve, morda pa se pri tamkajšnjih modrecih da izvrtati kaj koristnega o finančnih skrivnostih.
Na faksu smo se med drugim učili tudi politično ekonomijo in zdaj se moramo držati za glavo, ko premier države št. 2 potuje kakor kakšen romar z bančnimi šiframi v malhi. S tiste otoške države so se pred dobrim tisočletjem šli svojevrsten izvoz možganov: poslali so nam menihe, ki so nas pod Savico prepričali v novo vero, potem pa so odpluli proti Jutrovem. Ladje so odrinili nekje pod vasico, kjer to pišem, zato se naše naselje imenuje po enem od teh križarjev.
Nisem vedel, da se čas lahko obrne toliko nazaj. Oni nam vedenje o bogu, oni nam tisočletje pozneje še vedenje o financah. Priklical bi svojega angela varuha, če ta ne bi imel izklopljenega mobitela, zato se je treba izkašljati kar v Nedelu. Prosim vas, kakšna je le neki demokracija, ko ljudstvo vse, kar je povezano z oblastjo, z vladajočimi institucijami, prezira in aplavdira vsemu drugemu, nasprotnemu. Zanimivi so podatki iz Politbarometra: visoko kotirajo zdravstvo, šolstvo, vojska, policija in, hvalabogu, celo predsednik države; čisto na dnu pa so stranke, vlada, Banka Slovenije in Cerkev.
Vse, kar vključuje nekdaj pridobljeno, prigarano »socialo«, je na dobrem glasu, še vedno premoremo enega najboljših zdravstvenih in socialnih sistemov – ki si ju sedanja oblast prizadeva dobesedno izpraskati do krvi. Kot tista amaterska restavratorka v Španiji, ki ji je z vso njeno zanesenostjo uspelo cerkveno fresko Kristusa preobraziti v podobo predčloveka.
S tem, da sta Cerkev in politika nepriljubljena, celo odvratna, se nihče ne ukvarja; s tem, da premoremo socialni sistem, ki je desetletja odlično funkcioniral, zdaj pa bi ga vsak sprotni politikant »reformiral«, pa se ne ljubi ukvarjati nikomur. Ali ni že dejstvo, da so zdravstvo, šolstvo in policija zgoščeni občutek neke družbene (minule?) varnosti, stranke, vlada, banka in Cerkev pa so skupaj čisto na dnu zaupanja? Jih ti podatki nič ne motijo? Seveda, to so plasti družbe z najbolj debelo, usnjeno, trdo kožo; spodaj, v pomanjkanju kisika, se lahko dogajajo razkrajalni procesi, oblast pa bo pač ostala oblast, čeprav jo pasivno podpira le še slaba petina prebivalstva. Prav zato še vedno nismo na najgloblji točki. Premier št. 2 bo šel do konca.
Državica št. 2 kajpak ne potrebuje nasvetov državice št. 1, kako se otresti bančniških zagat. Rešitev je, kot vedno, doma in je prav toliko primitivna formula kot vsi dosedanji režimi: biriči, valpti in ustrahovano prebivalstvo. Ta strategija imenitno uspeva, saj nad ljudi nenehno kopičijo temne oblake davkov in reform, ki jih oblast navsezadnje niti ni sposobna izpeljati, a strah v kosteh ni zanemarljiva kategorija. Če bi lahko merili »specifično težo« blefa, neznanja in zavajanja ter debilnosti, bi politika močno prednjačila pred alkimijo, astrologijo in podobnimi »vedami«, a v resnici dosega neslutene rezultate. Sam sem kot šolar ali dijak delal v Luki Koper, Istrabenzu, Fructalu, Lami, v sadovnjakih tedanje Agrarie ..., vendar mi nikoli ni prišlo na misel, da bi s to nepokojninsko bero fizičnega dela kandidiral za predsednika države.
Kot že rečeno, premier propadle državice št. 2. je prišel na posvet k premieru propadle državice št. 1. O udeležbi Device Marije ni agencijskih poročil. Je pa za državico št. 2. zelo pomenljivo, da se njen premier, šolan za učilniškega vojaka, smuka po mednarodnem finančnem pogorišču. Tam bi bolj pričakoval koga, ki se na finance razume, ne pa Edvarda Kardelja sedanje dobe. Tu je vsekakor nujno nekaj pripomniti: ni vse v varčevanju, ni vse v zategovanju pasu, v zapiranju vrtcev ... – bistvo je v omejevanju nekredibilne in neprofesionalne politike.
Sicer pa se, dragi volivci teh in onih strank in »opcij«, ravnajte po Einsteinu. Pristopila mu je mlada in lepa Američanka, ki je zagovarjala rasno diskriminacijo: »Kaj bi rekli svojemu sinu, ki bi vam povedal, da se ženi s črnko?« Albert: »Ne vem, verjetno bi se rad seznanil z nevesto. Če pa bi moj sin rekel, da se ženi z vami, bi bil čisto zagotovo ob spanje in tek.«
Vsaka podobnost je seveda naključna.
