Tiskane izdaje
Prihod, z Amy Adams v glavni vlogi, ni navaden znanstvenofantastični film, vsaj ne takšen, kot smo jih bili navajeni v zadnjih letih. Ni infantilna slikanica, polna posebnih učinkov, ni katastrofična histerija, v kateri je treba pobiti čim več vesoljskih tujcev, ni niti dolgočasna in zapletena epopeja, kot recimo filma Izvor in Medzvezdje, v katerih glavni junaki gledalcu ves čas razlagajo, za kaj sploh gre, in zato sta to le enoplastni filmski puščobi. Prihod je optimistična zgodba, ki govori o upanju, preživetju in jeziku. Glavna junakinja je lingvistka, ena največjih poznavalk jezikov na svetu, ki jo ameriška vlada (pa pustimo zdaj ob strani, da je ta vlada prikazana kot najbolj miroljubna) najame, da bi se poskušala sporazumeti z vesoljci, ki so se z velikanskimi, granitnim jajcem podobnimi ladjami spustili na različne konce našega planeta. Nihče ne ve, zakaj so tukaj in kaj bi radi, zato jih povsod obkroži do zob oborožena vojska.
Svet zajame panika, ki spominja na to, kakšna bi bila lahko kaj kmalu, z vesoljci ali brez njih, prihodnost človeštva: nezadovoljno ljudstvo, nasilne demonstracije, paranoja, militantno nastrojeni predsedniki držav, vzpon prevarantskih prerokov in vedeževalcev, strah in sovraštvo do tujcev.
Film ima strukturo pravljice, saj poznate tiste, ko kakšno skrivnostno bitje, lahko je to sfinga ali stari modrec v votlini, glavnemu junaku postavi zapleteno uganko, on pa pretakne ves svet, da bi jo rešil, ter na koncu odkrije, da se odgovor skriva v njem samem. Da se, tako kot pri Odiseju, rešitev uganke imenuje človek. Da ni večje stvari od ljubezni do drugih in našega notranjega čustvenega sveta.
Pogum ni v vojaški moči, pogum je, kot nam prikaže glavna junakinja, to, da si radoveden, da te zanimajo druga in drugačna bitja in da si želiš razumeti njihov jezik, ne samo zato, da bi vedel, kaj želijo oni, ampak zato, da bi vedel, kdo si ti. Nestrpni vojaški poveljnik želi, da lingvistka od vesoljskih tujcev čim prej izve, zakaj so prišli na Zemljo in kaj bi radi, a ona kmalu spozna, da je odgovor na to vprašanje povsem nesmiseln, da se lahko jezika nezemeljskih bitij nauči le z empatijo in čustvi. Njihov jezik ima namreč več dimenzij, saj spreminja dojemanje časa, tisti, ki se ga nauči, lahko vidi v prihodnost.
Vesoljci razumejo ljudi, Zemljani so tisti, ki ne znajo več komunicirati med seboj. Kaj šele s svojim planetom.
Najlepši del tega res lepo posnetega filma so prav vesoljci. Ker so znanci. Velika bitja, ki so globoko v vesoljskih ladjah skrita za steklom, kot da bi bila v nekakšnem akvariju, so podobna hobotnicam, celo »pišejo« s črnilom.
Ludwig Wittgenstein, ta zapleteni Dunajčan, ki se je utapljal v skrivnost jezika, je nekoč dejal, da če bi levi govorili, jih ne bi razumeli. Ampak resnica je, da levi ves čas govorijo, samo mi jih ne razumemo, ker ves čas razmišljamo in čutimo le v svojem jeziku in se ne znamo vživeti v komunikacijo drugih bitij. Hobotnice so nam tako tuje kot nezemljani. In neskončni ocean nam je tako neznan kot vesolje.
Če boste brali knjigo ameriške poznavalke živali Sy Montgomery Soul of an Octopus, ne boste več z lahkoto jedli hobotnice v solati. (Tudi če boste videli, kako nasilno jih ubijajo – z njimi tolčejo ob kamen –, vam ne bodo več prijale.) Ti nevretenčarji s tremi srci imajo namreč velikansko število možganskih nevronov, ki so razpleteni tudi po njihovih osmih lovkah – kot da bi vsaka od njih imela svojo pamet. So izjemno pametna bitja, ki lahko pobegnejo skozi najmanjšo luknjico, in so, kot je opazila avtorica knjige, zelo čustvene živali, ki obožujejo crkljanje. Sicer pa ima vsaka čisto svojo individualno osebnost. Hobotnica spreminja barvo kože in tako sporoča, kako se počuti, je odlična prevarantka, ki se zna spremeniti v katero koli drugo morsko žival, in kot so opazili znanstveniki, se rada igra: z žogami, praznimi steklenicami in zna celo uporabljati orodje.
Nezemljan na Zemlji, ki ima, prav tako kot mi, svoj notranji svet in radovednost.
