Politični kulturi 
na rob

Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in po Titovi smrti začelo mehčati, so stari, ki so izkusili Avstrijo, SHS, prvo Jugoslavijo in Titovo verzijo komunizma, vedeli povedati tole: volk dlako menja, nravi nikoli. Naš svet – tistih, ki smo bili rojeni v šestdesetih – je bil družbeno enostaven. Onkraj meja smo videli demokracijo, doma jugototalitarizem. Zato so bile tudi alternative v osemdesetih letih enostavne: iti je treba proč od Jugoslavije in njenega komunizma, smer je zahod, kapitalizem ne more škoditi, saj bo okrepil občutek za individualnost, potem se Sloveniji, dotlej jugoslovanski Švici, ne more pisati slabo.

Na drugi strani smo imeli jugodogmatizem, ki smo ga kot vojaški obvezniki najbolje izkusili v vojski (JLA). Postrojeni v jutranjo »smotro« smo bili izpostavljeni političnemu pranju možganov in morali smo poslušati vsakodnevne odzive na t. i. elemente, ki rušijo enotnost Jugoslavije ter bratstvo njenih narodov in narodnosti.

Rdeča nit nagovorov je bila takale: čeprav so težki časi, bomo težave premagali, iz njih bomo izšli še močnejši in enotnejši, kajti vse, kar ne ubija, krepi in ves svet počasi priznava, da je naš samoupravni socializem najboljši na svetu. Jugoslovanski oficiriji so komaj desetletje pred razpadom Jugoslavije živeli v programiranih iluzijah, tedanja slovenska oblast se je že tedaj zavedala, da niso realne, in se je pripravljala na veliki demokratični pok. Povprečni ljudje pa smo te iluzije opazovali, se jim rogali, se pripravljali na nove čase, sodelovali pri vzpostavljanju nove države in se nismo zavedali, da sami živimo v precej podobnih iluzijah o odprti nacionalni demokraciji.

Sveži, mladi, polni energije

Vsem je dobro poznano, kako je nastajala slovenska država, kako se je vzpostavljala slovenska diplomacija, slovensko pravosodje, kako so nastajale nove stranke, kako so se v stranke preobražale t. i. družbenopolitične organizacije, kako so se iz sozdov in tozdov v privatizirana podjetja preobražale delovne organizacije in kako so se mediji preobražali iz družbenopolitičnih glasil (z novinarji kot družbenopolitičnimi delavci) v profesionalne družbe, bodisi javne bodisi zasebne narave. Iz teh številnih preobrazb so se nakopičili neki preostanki, madeži, packe, zapakirali smo jih v velike nacionalne škatle, jih zapečatili in s pripisom »tranzicija« (kot prispevek k novejši zgodovini) razposlali po slovenskih muzejih.

Tako smo prišli v današnji čas, v aktualni krizni vsakdan, ko prizadeti tovornjakarji napovedujejo zaporo karavanškega predora; ko neplačani podizvajalci cestnega programa uprizarjajo zapore cest; ko pristaniški delavci v Kopru blokirajo blagovni promet v pristanišču; ko propadajo prevozniški giganti (Viator & Vektor); ko so zaradi čudnih posojil v krizi celo banke in ko imamo za seboj grde tajkunske zgodbe, ki so izničile iluzije o slovenski Švici, o Sloveniji pridnih in poštenih rok, ki živijo od sadov svojega dela. Na kapitalske čeri niso nasedli le »nasledniki komunizma«, s sumljivo kapitalsko polomijo je nasedla celo Cerkev. Potem se za nazaj javlja še trgovina z orožjem leta 1991 s svojo reprizo 2007 (Patria). Pojavili so se skratka novi preostanki, novi madeži, packe, ki pa jih ni več mogoče zapakirati s pripisom »tranzicija« in jih razposlati v muzeje, temveč se jih obravnava pod vidikom kriminala, torej iz registra opravil pravne države.

Med tem, kar smo si predstavljali pod »samostojna Slovenija« na koncu osemdesetih let, in tem, kar imamo danes, je torej zelo velika razlika. Preveč je preostankov, vendar to ni največji problem. Naš problem utegnejo biti iluzije, ki jih lahko označimo za minule iluzije. Z otroškimi boleznimi mlade države je šla tudi naša družbena infantilnost, ki se je resda napajala iz vsakovrstnih presežkov mladosti, toda realnost je tu. Je takšna, kakršen je v svoji naravi človek, lahko bi rekli, da je prastara, toda problemi, ki jih prinaša, se niso čisto nič postarali, temveč so sveži, mladi in žal polni energije. Govorimo seveda o slovenskih politikih, ki so od leta 1991 po petih demokratičnih volitvah upravljali državo in njene zadeve. Do kam so nas v resnici pripeljali?

Edina in večna

Še vedno govorimo o dveh prevladujočih političnih silah, o levici in desnici. Privrženci levice so si bolj ali manj edini, da je levica skorajda mrtva oziroma bleda senca tega, kar je pomenila nekoč. Povečini so si edini tudi v trditvi, da je samovšečni premier Borut Pahor zabil zadnji zlati žebelj v njeno krsto. Privrženci desnice se temu glasno rogajo, so polni upravičene kritike, toda nikjer ni mogoče slišati priznanja, da je umrla tudi tradicionalna desnica, a ta ne leži v krsti, saj je bila upepeljena; iz nje se je kakor ptič Feniks dvignil politični lik Janeza Janše in njegova SDS se danes razume kot ekskluzivna alternativa levici in desnici, skupaj s celotno državo, njenim gospodarskim, pravosodnim in medijskim sistemom.

Tako je namreč mogoče razumeti besede predsednika te stranke (kako je ta jadrala skozi viharje) iz nagovora v Lepeni prejšnjo soboto: »Po vsakem (viharju, op. p.) smo bili še močnejši, drugače nas ne bi bilo toliko in drugače ne bi praktično iz nič postali daleč največja stranka v Sloveniji in tudi po javnem mnenju zdaj že dolgo časa ponovno vodilna. Preživeli smo marsikaj in bomo seveda tudi te čase in iz te situacije bomo izšli še močnejši in na koncu bo popolnoma jasno, da je edina resna alternativa v tej državi SDS, ki ima edina jasen program, ki ima ljudi, ki verjamejo v ta program, in predvsem, ker je to stranka, kot je prej rekel dr. Jeglič, ki ima rada Slovenijo, ki ve, kaj je domoljubje, in ki tudi ve, kaj je treba še narediti, da bo Slovenija postala domovina za vse in končno tudi pravna država...«

SDS kot edina resna alternativa v tej državi in edina z jasnim programom? Ki je po vsakem viharju močnejša? Ki preživi vse in iz krize izide močnejša? Ki ve, kaj je domoljubje, kaj domovina in kaj je zanjo treba narediti? Ob dejstvu, da levica leži v krsti, pepel desnice pa je v žari z napisom SDS?

Zdi se, da spet stojimo postrojeni v četi in nam v jutranji »smotri« nekdo pere možgane. Poslušamo, kdo ruši enotnost domovine, kdo izdaja domoljubje, kdo je skratka Neslovenec in kako bomo iz krize izšli enotnejši, domoljubnejši in močnejši. Ko je SDS glavna alternativa takemu stanju Slovenije, je dejal predsednik, je »naša stranka tudi ponovno, kot že tolikokrat, glavna tarča napadov in laži«. In: »Če bi v Sloveniji laž prepovedali za en dan, bi večina medijev propadla ali šla na dražbo kot Delo Revije.« Dvajset let po osamosvojitvi Slovenije bi nas Janša, postrojene v Sloveniji kot raztegnjeni Lepeni, rad prepričal, da je treba ukiniti slovenske medije, SDS razglasiti za vrhovno stranko države in njenega predsednika za uradnega razlagalca slovenske domovine. V osemdesetih letih smo se smejali programiranim iluzijam, danes stvar ni več smešna.

Nekaj dejstev

Pravzaprav smo si zadali nekaj povedati o politični kulturi, in ker smo že pri Janši in tezi, da mediji nesramno lažejo, ko poročajo o avstrijski obtožnici glede Patrie, o zgodovini trgovine z orožjem, o Janševih prisluškovanjih, ponarejanjih dokumentov ipd., predstavimo nekaj sumov in nekaj dejstev. Prvi sum je ta, da v Sloveniji obstaja vzporedni medijski sistem, ki se tako ali drugače napaja pri liku in delu Janeza Janše, kar ne pripomore h kultivaciji, temveč k vulgarizaciji medijskega in demokratičnega prostora. Naj spomnimo le na brezplačnike in potencialno nezakonito zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Drugi sumi izvirajo iz istega dejstva in gredo v smer načrtovane in plačane diskvalifikacije ljudi, ki mislijo drugače.

K dejstvom o tem, da mediji pišejo laži in nepreverjene informacije, pa bi dodali sledeča: 6. julija letos smo na Janšo naslovili vprašanje v zvezi s Kunstljevo objavo o Janševem prisluškovanju Ivu Hvalici. Ni odgovoril, ni zanikal. 13. julija smo nanj naslovili vprašanje v zvezi s prisluškovanjem Andreju Bajuku. Ni odgovoril, ni zanikal. Bil je podoben molk kot 17. februarja letos, ko smo mu naslovili vprašanje o arhivskem ponaredku zoper predsednika države Türka. Ni odgovoril, je pa po objavi javno zanikal in Delove novinarje označil za lakaje in 22. februarja v prostem spisu Strah pred resnico zapisal: »SDS naj bi po trditvi Dela ponaredila dokumente, ki ne dokazujejo predsednikovega laganja.

Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu.« Ko Janša te pozicije v javnosti ni vzdržal, se je tej javnosti opravičil že naslednji dan, češ da »več ne morejo z gotovostjo trditi«, da so dokumenti pristni. Toda svoje vulgarnosti glede novinarjev Dela ni preklical. Čez dober mesec je po odvetniku Franciju Matozu piscu teh vrstic zagrozil s tožbo. Bil je razžaljen zaradi članka Kaj bi rekel Pučnik in zahteval je opravičilo.

Tega ni mogel dobiti, in čeprav se ni spustil v tožbo, je dokazal, da se odziva, če se hoče. Večina odzivov pa pretežno prihaja posredno, vulgarno, anonimno in je pravzaprav pravi odgovor na iluzije o »domovinski« demokraciji. Če je za Slovenijo edina alternativa Janševa SDS, potem nam ne ostane drugega, kakor da se postavimo v podoben položaj kakor v osemdesetih, ko smo se okovali na poziciji nemogočega in kljubovali edini in edinozveličavni partiji, prepričani del katere, da ne bo pomote, je bil vodja »edine današnje alternative« v državi.