Pometanje pred svojim pragom

Bratje Hrvati bodo prvi decembrski dan odločali o usodi manjšine, ki živi med njimi. Scenarij poznamo tudi mi, nekaj podobnega se je namreč zgodilo čisto blizu nas. Južni sosedje bodo na referendumu odločali o definiciji družine, vprašanje, na katero bodo morali odgovoriti z za ali proti, pa se glasi: »Ali ste za to, da bi v ustavo Republike Hrvaške vpisali določilo, da je zakon skupnost moškega in ženske?«

Takšna vprašanja imamo najraje, kajne? Odločitve večine o manjšini, odločitve o pravicah, o katerih ne bi smeli odločati mi, ampak bi za to morala poskrbeti država. In čeprav za enake pravice istospolnih dvignem roko v istem trenutku, ko rabijo moj glas, pa četudi me zbudijo sredi noči, me je zadeva pripeljala do razmišljanja. Ki se je v resnici začelo neki večer, ne prav daleč nazaj, ko sem v družbi dveh ljudi, ki sta ekstra brez predsodkov, debatirala ob tamalih kozarcih »šljive«. Kako se je končalo, ni za zapisati, debata, ki smo se je lotili kmalu na začetku, pa je.

Nekje med nazdravljanjem in neškodljivimi trači iz mestnih kuloarjev je prijatelj povedal, da mu je eden od kakor zvezdnikov slovenske scene prišepnil, kdo vse na sceni je gej. Z nastežaj odprtimi očmi sem zacepetala od veselja in prisluhnila, zraven pa spuščala razne »neeee, ni res!« in pa »ah, zanj se je itak že vedelo«. Medtem ko smo naštevali imena tistih, ki spijo z osebami istega spola, in se zraven režali lastni duhovitosti, sem dojela, da se, kadar spodbujam tako debato in ji celo prilivam olja na ogenj, ne razlikujem kaj dosti od pametnjakovičev, ki jih ne cenim kaj dosti.

Od tistih, ki geje in lezbijke enačijo s pedofili in industrijo otroške pornografije. Od tistih, ki so se, ko smo se Slovenci odločali o pravicah istospolne manjšine pri nas, oblačili v rumene majice, svojo ozkogledost pa skrivali za kvazibojem za pravice otrok, ki da lahko živijo in odraščajo edino v skupnosti, kjer je mama mama in oče oče.

Res je, k sreči nismo Makedonija, kjer je velika večina še vedno prepričana, da je homoseksualnost bolezen. Ampak s tem se ne bi ravno hvalila. Tudi pred nami je še dolga pot, začnem pa lahko kar sama pri sebi in se že enkrat neham naslajati nad trači, ki vsebujejo informacije o homoseksualnosti kogarkoli.

Hočem povedati, da se moramo tudi tisti, ki se imamo za strašne liberalce in odprte za vse, vzeti v roke. Spremembe se začnejo s spremembo v glavi pri enem človeku, in čeprav še zdaleč nisem tista, ki bi s transparentom v rokah hodila po ulici in zahtevala manjše pravice za kogarkoli, ki se ne vtika v moje, nisem ravno za pohvalit. Sem ugotovila.

Lahko pa tudi samo citiram čivk, ki ga je v svet po tviterju poslal neki moder človek: »Sovražim besedo homofobija. Ne gre za fobijo. Nisi prestrašen. Si samo navadna rit.«