Pomisleki: Ni milosti za levičarje

Ko sem pred mnogimi leti začela novinariti pri Delu, so mi starejši kolegi mimogrede ob delu vcepili nekaj nenapisanih pravil, ki jih dostojen in dostojanstven novinar ne bi smel kršiti. Ker je v tistih časih Delo postavljalo novinarske standarde, so se po njih in tudi po nenapisanih pravilih ravnali vsi drugi časopisi. Eno do teh pravil je bilo, da se v javnosti nikoli ne pere umazanega novinarskega perila in da se nikoli ne obračunava z novinarji drugih časopisov. Danes te cehovske solidarnosti ni več, še posebej pri medijih brez tradicije novinarske profesije. Džentelmenski pakt o nenapadanju je nehal veljati pri reviji Mag in danes je z virusom žaljenja, omalovaževanja kolegov in konkurence okužena večina medijev. To ni odsev normalnega, zdravega konkurenčnega odnosa med njimi, temveč globokega, nebrzdanega sovraštva, izhajajočega iz svetovnonazorskih in ideoloških razlik. Mediji, obarvani s temi razlikami, so v demokratičnih ureditvah zaželeni, ker so zdravi za družbo, in drug drugemu zaradi njih ne odrekajo verodostojnosti. Branost je stvar svobodne izbire bralcev med svobodnimi mediji.

Pri nas je drugače. Tarča napadov so, enako kot so bili pri Magu, tako imenovani levičarski časopisi, se pravi, da puščice švigajo iz tako imenovanih desničarskih časopisov in portalov. To ni subjektivni občutek novinarke tako imenovanega levičarskega Dela, nejevernež naj se sprehodi po spletnih portalih in se o tem prepriča sam. A o tem več kot toliko ni vredno izgubljati besed, kakor jih tudi ni v primerih, ko se politik poda v bitko z medijem, sploh če je to politik, ki je v izrednih razmerah močnejši kot v miru. Naj si bojišče poišče drugje.

Še veliko bolj osupljivo je to, da so zastavonoše napadov na »levičarske« časopise cerkveni mediji. Seveda tudi za njihove novinarje velja svoboda izražanja in ne bi z gotovostjo trdila, da za njihovimi zapisi stoji lastnica – cerkev –, če v ofenzivi ne bi sodelovali, in to v prvih vrstah, duhovniki. Tudi njim, ki so poleg v cerkvenih dobili poligon tudi v nekaterih laičnih medijih, ni mogoče odrekati javnega izražanja mnenja, če to ne bi bilo ideološko in politično hujskaško ter sovražno do drugače mislečih. Čas, ko kleriki sinhrono nizajo svoje pamflete in politično agitirajo, ni več predvojni, a njim se zdi, kot da je, predvsem pa ni izbran naključno: je čas predsedniških volitev in oni so volilno kampanjo začeli, še preden se je ta uradno začela. Zlasti ne verjemite novinarjem in dvema predsedniškima kandidatoma, je njihovo prvo geslo. Novinarji smo, tako duhovniki, »agitatorji«, »kontinuiranci«, »spletkarji«, »odtočne cevi«, željni »zmanipulirati in prestrašiti ljudi« ... Prej ali slej bo prišel čas, piše murskosoboški škof Peter Štumpf, ko se bomo novinarji »znašli na cesti med siromaki«, kajti »za takšne ljudi ne bo več dela in kruha«. Nekaj novega in zelo posebnega v cerkvi na Slovenskem je to, da nismo vsi božji otroci in da tudi vsi ljudje ne morejo biti vredni Jezusove ljubezni, iz katere je pomnožil kruh in s petimi hlebi nasitil pet tisoč lačnih mož.

Cerkev je bila v povojnem času ves čas nezadovoljna s slovenskimi mediji, vendar se je včasih za kritiko potrudila poiskati argumente, obenem pa je v njih našla tudi marsikaj dobrega. Ko sem nekoč obiskala simpatične redovnike, so se v sproščenem klepetu pridušali čez politično pristranskost Dela. »Potem berite Slovenca,« sem jim rekla. Časopis, ki si je tedaj utiral pot kot antipod Delu, so imeli naročen. »A ga ne beremo, ker je profesionalno veliko slabši od Dela,« so mi dejali.

V laični državi vendarle ni tako pomembno, kako kler interpretira božjo postavo, bistveno je to, da svojo postavo utemeljuje na sovraštvu do tistega, ki je drugačen. Ena najbolj pomembnih tarč sovraštva so časopisi, ki jim cerkev, enako kot oblastniki, pripisuje veliko večji pomen pri »zavajanju« ljudstva, kot ga imajo v resnici. In obratno: kljub navidezno številnim pritrjevalcem takih pamfletov na spletnih forumih ti na izid volitev ne bodo pomembno vplivali. Zakaj se potemtakem sploh ukvarjati z njimi?

Zato ker skuša kler restavrirati predvojne razmere, ko je njegovo tedanje početje močno pripomoglo k razdeljenosti naroda v usodnih trenutkih, in to bi se ta čas ob vnetljivi cerkveni retoriki lahko ponovilo. In zato ker so se sodobne sekularizirane države ločile od cerkve, cerkev pa se je ločila od »zemeljskih stvarnosti«, ker je, poučena z izkušnjami v preteklih stoletjih, ugotovila, da je tako bolj svobodna. Pisanje zlasti treh slovenskih klerikov, od katerih sta dva moralna teologa, ki z naskokom prednjačijo v politizaciji, je neetično. Potem ko moralna teologa okrivita medije in »kontinuirance« v njih, češ da so do zdaj »likvidirali vse resne predsedniške kandidate, ki niso prihajali z levega ali liberalnega političnega pola«, se posvetita sedanjim kandidatom. In duhovnik, moralni teolog, med očitki zdajšnjemu predsedniku zapiše, da »se je šel zdravit v Avstrijo«. Ker je javnosti znano, da se je v Avstriji zdravil na svoje stroške in ne na stroške državljanov ali cerkve, je za moralnega teologa očitno slabo to, da je bil človek bolan in se je zdravil. Za tem »brezdušnim, izpraznjenim kabinetnim birokratom velikega videza malega formata« poleg »družbenopolitičnih agentov, ki se imenujejo novinarji«, stojijo »udbomafija«, »kontinuiteta«, »tajkuni«, »strici iz ozadja«, strokovnjaka za moralo pa pri zdajšnjem predsedniku poleg drugega amoralnega početja motijo tudi njegove »afere z ljubicami«. Takšna pritlehna politizacija je nespodobna, toliko bolj za klerika.

Še preden slišim večni cerkveni očitek, da je cerkev resda ločena od države, ni pa izločena iz družbenega življenja, naj povem, da se s tem strinjam. Cerkev ima kot ustanova civilne družbe pravico, ne pa ekskluzivne, opozarjati na družbene nepravilnosti in razkrajanje morale. Zato se sprašujem, zakaj njeni duhovniki in škofi ne vidijo resničnih problemov ljudi, katerih rešitev ni odvisna od tega ali onega predsednika države. Zakaj cerkev enako zavzeto ne povzdigne glasu zaradi nepravičnosti in bede, zakaj ne protestira proti krčenju socialnih pravic, družbene solidarnosti? Zakaj je ni med ljudmi, ki ostanejo brez plač? Ali cerkev čuti z vse večjim številom socialno brezpravnih državljanov? Ali pa tako kot škof Štumpf nekaterim privošči, da ostanejo na cesti brez kruha?! Žal se je cerkev od osamosvojitve naprej obnašala kot kakšna multinacionalka. Pridigala je eno, ravnala je drugače, čeprav krščanstvo – kakor sama uči – ni samo vera, ampak način življenja.

Z delavskimi pravicami so se kmalu za Marxom začele ukvarjati papeške okrožnice, torej za to obstaja doktrinarno pokritje. Vendar se iz zadnjih let spomnim, da se je cerkev v Sloveniji enkrat samkrat odločno zavzemala zanje – ko je bilo aktualno vprašanje odprtih ali zaprtih trgovin ob nedeljah. Pa še takrat ni bila prav prepričljiva, saj ji je šlo bolj za to, da se cerkve ne bi še občutneje spraznile, ko bi šli ljudje namesto k maši v šoping centre. Če bi bilo drugače, cerkev ne bi nasprotovala kapitalističnemu izkoriščanju le en dan v tednu, ampak tudi druge dni.

Ali lahko cerkev verodostojno opozarja na brezdušni kapitalizem in pohlep, če mu je podlegla tudi sama? Za zdaj ne. Zato se zateka k ideologizaciji, moraliziranju in napadanju vseh, ki so kritični do njenega rekatolizacijskega modela in konkretnega ravnanja. Cerkev nenehno govori, da je pred izzivi časa, toda njeno soočenje z njimi je v vse večjem časovnem zaostanku. Težko je napovedati, kaj bo prinesla nova evangelizacija, kaže pa, da je iz nje izključen dialog. Brez dialoga z drugimi verstvi in ateisti, s svetom, kakršen je, bo še kar ostajala dvesto let za časom, kot je pred kratkim dejal pokojni kardinal Martini iz Milana.

Cerkev v Sloveniji še vedno z eno nogo živi v predvojnem času in z drugo v socializmu. Časi za predvojni politični katolicizem so mimo, boljševiki in komunisti pa so izumrli. Le kje jih cerkev še najde? Povsod. Kajti komunizem je virus, ki je zastrupil še zlasti novinarje, okužba pa se prenaša iz generacije v generacijo. Virus je mogoče uničiti le z uničenjem kontaminiranih medijev in smrt novinarjev bo nastopila sama. Ker je ubijati greh, jim je najbolje vzeti kruh, da bo za smrt krivo pomanjkanje hrane, hiramo pa naj po Štumpfovo na cesti, da bodo imeli ljudje nekaj od tega.

Cerkveni možje za levičarske, in to v zadnjih izdihljajih, štejejo le še Delo, Dnevnik in Mladino, zato se z usmrtitvijo ne mudi. Ker smo v manjšini (kontinuiteta slabo opravlja svoje delo), bodo pravega predsednika države – po njihovi logiki – izvolili drugi mediji in njihovi bralci. Le zakaj potem še izgubljajo čas z nami?

Kaj pa milost? Za kontaminirane, vidim, ne pride v poštev.